Durmitor 2016

V zimski sezoni 2016 sem imel priložnost delati z Danilom, ki prihaja iz Črne gore iz prijaznega in lepega mesteca Žabljak. Zelo sva se spoprijateljila in po koncu poletne sezone me je povabil na obisk Durmitorja, kar sem seveda z veseljem sprejel.

Poleg Durmitorja so v Črni gori še štirje nacionalni parki. Žabljak je majhno mesto, prometno, ekonomsko, kulturno in turistično središče Durmitorja. Je najvišje ležeče mesto na Balkanu in se nahaja na nadmorski višini 1456m. Mesto je obkroženo s številnimi gorskimi vrhovi, jezeri, kanjonom reke Tare in predstavlja odlično izhodišče za športne dejavnosti, med katerimi prevladujejo pohodništvo, raftanje ter smučanje.

Žabljak z Durmitorjem velja za eno od najbolj privlačnih območij, ne samo v Črni gori, ampak na območju celotne nekdanje skupne republike. Območje naredi močan vtis na vsakega obiskovalca in je raj za razvoj turizma, tako poletnega, kakor tudi zimskega.

Največ turistov, ki obišče Žabljak, se odpravi v gore. Tudi sam sem se odpravili osvojit najvišji vrh Črne gore Bobotov kuk - 2523 m. V jutranjih urah me je na začetku moje poti, na sedlu, presenetil hladen in močan veter, ki pa ga je kmalu pregnalo poletno sonce. Pot je zahtevala dobro kondicijsko pripravljenost, predvsem pa topla oblačila in dobro obutev, saj me je na poti presenetil tudi sneg, ki je ostal od sneženja ki je Durmitor presenetil teden dni pred mojim prihodom.

Med potjo sem lahko občudoval različne geološke oblike, ki popestrijo izgled pokrajine, prav tako pa se na območju Durmitorja nahaja 18 jezer (ledeniškega nastanka), ki jih imenujejo tudi "Gorske oci". Po poti se lahko naužijete čistega zraka in v številnih izvirih pijete izvirsko planinsko vodo. Z razgledom z vrha boste poplačani za ves trud. Navzdol sem se podal po drugi poti, v smeri proti Črnemu jezeru, ki velja za največje jezero na tem območju in je sestavljeno iz velikega in majhnega jezera. 

Črno jezero predstavlja magnet za obiskovalce. Ker se nahaja le nekaj minut iz centra mesta, ga obišče veliko turistov. V okolici jezera lahko kampirate, jezero pa je bogato predvsem s postrvmi. Lahko se odločite za pohod okoli jezera ali pa za vožnjo s čolnom čez jezero, ki je zelo prijetna in sproščujoča izkušnja. Prav tako jezero predstavlja dobro izhodišče za pohodnike. Jezero je od vseh strani obdano z iglastim gozdom. Vsako izmed 18 jezer na območju Durmitorja predstavlja svojo zgodbo in zaradi odboja sonca od gladine se spreminjajo tudi barve nekaterih jezer.

Najboljši način, da odkrijete in doživite lepoto tega področja, je vsekakor spust po kanjonu s čolnom ali raftom, ki predstavlja nepozabno doživetje. Rafting na reki Tari je ena od najbolj privlačnih turističnih atrakcij, ki jih Črna gora ponuja. Površina, na kateri se kanjon razteza, znaša 36 ha, spada pa tudi pod zaščito Unesca. Razlika med najnižjo in najvišjo točko v kanjonu Tare je 1300m. Reki Tari, pravijo tudi »solza Evrope«, ker je voda v reki pitna in je najlepša ter najdaljša reka v Črni gori. Kanjon se nahaja približno 15km vzhodno od Žabljaka in nad njim stoji tudi most Đurđevića Tara, impresivna gradnja, ki se dviga 150m nad rečno gladino in meri v dolžino 366m.

Poleg raftinga pa so se v zadnjem obdobju nad kanjonom zrastli tudi zipline parki, ki so dodobra popestrili adrenalinsko dogajanje na tem območju. Ne moremo ga sicer premirjati z našim zipline parkom v Bovcu, ampak ga je vseeno vredno probati.

Veliko stvari še lahko počneš v Durmitorju, tako da je 8 dni hitro minilo. Pokrajina je res lepa in vredna ogleda. Na žalost, pa sem bil že vnaprej zmenjen z Matejo, da se dobiva v Kotorju, saj sva bila dogovorjena da teden dni preživiva še na morju.

Poletje v Bovcu 2016_Zipline Slovenia

V začetku maja sva se z Matejo preselila v Bovec zaradi službenih dolžnosti. Jaz sem se že prej dogovoril z Urošem da bom delal na zipline-u za agencijo Aktivni Planet, Mateja pa se je dogovorila v hotelu Dobra vila. In tako sva štartala čisto novo poglavje najinega življenje v prečudoviti Bovški dolini.

Začetek seveda ni bil lahek. Najprej uvajanje in spoznavanje okolja, sodelavcev in samega dela na zipline-u. Dokaj hitro sem osvojil vse potrebna znanja in veščine in tako začel delati v našem parku v dolini Krnice.

Kaj dejansko je zipline? Ziplining je adrenalinsko spuščanje po jekleni vrvi med dvema točkama, ki sta precej oddaljeni druga od druge. V našem primeru je to med 550 in 700 metri. Vodnik vas pripne z varovalnim pasom na škripec in že letite kot ptica oddaljeni postojanki nasproti.

Zipline avantura se prične v naši pisarni Aktivni planet v centru mesta Bovec, kjer dobite vso potrebno opremo za spust (plezalni pas, čelada in rokavice). Vkrcate se v 4×4 vozila, od koder vas čaka 30 minutna razburljiva vožnja do planine Krnica, torej do prve Zipline točke. Ko prispete na štartno mesto, vam vodniki razložijo osnove, vas s posebnim pasom pripnejo na jekleno vrv in pripravljeni boste na polet. 

Sledi 3 km dolg spust po petih jeklenicah, v višini 200 metrov nad tlemi. Med letenjem lahko dosežete tudi do 60 km/h. Polet se zaključi 300 m nižje, nekoliko nad B postajo Kaninske žičnice. Aktivnost traja 3 ure, priporočljiva so udobna oblačila in športna obutev.

Poletje je bilo dolgo in naporno. Na roko nam je šla tudi odlična vremenska napoved, saj je bilo padavin (razen v juniju) zelo malo. Jaz sem začel delati 10.5. in svoj zadnji zipline odpeljal 7.10. Med tem časom sem imel samo 3 proste dni, pa še te sem moral spustiti saj sem imel zdravniške preglede v Ljubljani.

Delo je zelo razburljivo, atraktivno in všečno. Najboljše pa je delo z turisti, gosti. To, da jim lahko ustrežeš, jih zabavaš in animiraš. Prihajajo iz vseh koncev sveta. Prisluhneš njihovim zgodbam, potovalnim planom in jim poskušaš pomagati in jim prikazati Slovenijo v najboljši luči. Jim zaupaš najboljše lokacije, zanimivosti in skrite kotičke naše prelepe države…

V agenciji skrbim tudi za komunikacijo na spletu in socialnih omrežjih, kjer je zavel nov veter, saj smo prenovili že spletno stran našega zipline parka, prenova spletne strani agencije Aktivni planet pa še čaka in jo bomo uredili do konca letošnjega leta.

V glavnem izzivov mi ne manjka, v Bovcu je lepo in upam, da tukaj ostanem dolgoročno. Sedaj pa zaslužen dopust v Črni gori in na Novi Zelandiji, potem pa se začne smučarska sezona in pridobitev licence U3 in ISIA.

Langtang Lirung Trek Nepal 2016

Langtang, nekje na sredi, pa vendar na koncu, čisto na meji s Tibetom. Malo poznana pokrajina S od Katmanduja. Razgibana, posejana s tisočerimi dolinami in grebeni, ki se v daljavi stikajo v mogočne vršace. Res, da ne bomo dosegli vznožja nobenega osemtisočaka, a ne šteje samo to. Na obzorjih, v neskončnih razgledih se bomo s pogledi dotaknili celo Makaluja na vzhodu, piramide očaka Everesta in če bo dano uzremo celo Manaslu.

Ustanovitev nacionalnega parka sega v leto 1976 in pravzaprav je Langtang Narodni Park prvi Himalajski Narodni Park. Velik je dobrih 1700 kvadratnih km, v njem pa naj bi se nahajalo čez 45 vasic. V parku živi 4500 ljudi. Na severu in vzhodu meji na Tibet, na zahodu meja poteka ob rekah Bhote Kosi in Trisuli. Južna meja pa poteka 32 km severneje od Kathmanduja. Tudi oba najvišja vrhova Langtang Lirung (7227 m) in Dorje Lakpa (6966 m) in visokogorska sveta jezera Gosaikunda spadajo v park.

Ime Langtang pa se nanaša na legendo, ki pravi, da je dolino odkril lama, ki je lovil pobeglega jaka. Lang po tibetansko pomeni jak, dhang pa slediti. Zaradi širokega višinskega razpona, ki pomeni klimatsko, geološko in topografsko pestrost, je območje bogato z različno vegetacijo in živalskimi vrstami. Kar četrtino parka pokrivajo gozdovi. Pod dva tisoč metri je gozd tropski oziroma subtropski, višje ga zamenja raznovrstno grmičevje, ki postaja z višino vedno redkejše, nad tri tisoč metri pa prevladujejo travnate površine, ki se višje umikajo ledu in snegu. V gozdovih prevladuje hrast, različne vrste bora, javor, jelka, bambus in rododendron. V njem so našle zatočišče različne živali kot srne, jeleni, himalajske koze, divji psi, raznovrstni glodalci, langurji, himalajski črni medved, opice vrste resus in tudi vedno redkejša rdeča panda. Ob reki, ki teče po dolini, pa poteka tudi spomladanska in jesenska selitvena pot ptic iz Tibeta v Indijo.

Seveda je park najbolje spoznati in doživeti med hojo. Zaradi poletnega JZ monsuna, ki traja od junija do septembra, ga je najprimerneje obiskati jeseni (oktobra in novembra) ali spomladi (aprila in maja). Pozimi pa so predvsem noči zelo mrzle in zaradi snega je tudi marsikje neprehodno. Sam sem se odločil za april in v 14 dneh sva skupaj z očetom prehodila kombinacijo Langtang in Gosaikund treka. Začela sva  v Syabrubesiju, končala pa v Dunchju.

Vasica Syabrubesi se nahaja na višini 1470 metrov in je od glavnega mesta Nepala oddaljena le 117 km, vendar je cesta v tako slabem stanju, da vožnja do nje z javnim prevozom traja dobrih 8 ur. Vsekakor je vožnja z javnimi prevoznimi sredstvi v Nepalu doživetje zase. Avtobus je bil velikosti za približno 30 ljudi, vendar se je vanj, poleg vse prtljage, nagnetlo še vsaj enkrat toliko ljudi, na njegovo streho pa še dvakrat toliko. Midva se na koncu odločiva raje za jeep, sva sicer plačala nekaj eurov več, vendar je bilo vse skupaj bol na komot in privarčevala sva nekaj ur trpljenja na nepalskih cestah.

Zaradi dolge vožnje je najbolje prvo noč prespati kar na izhodišču. V Syabrubesiju se nahaja veliko lodgev in majhnih prodajaln. Cesta se konča takoj za vasjo (trenutno Kitajci gradijo cesto še naprej ob reki vse do Tibeta) in po prečkanju visečega mosta čez reko Bhote Kosi, ki priteče s severa, se ob deroči Langtang Kholi večinoma po desni strani vzpenjamo skozi bogat gozd, kjer nam družbo občasno delajo opice in nam ušesa polnijo s svojim prepevanjem mnogi ptiči. 

Z očetom sva štartala zjutraj, prečila sva nekaj visečih mostov, slapov in šla skozi več manjših naselij vse do prvega večjega naselja lodgev imenovanega Changtang oziroma Lama Hotel na višini 2480 metrov. Vasice ob poti se hitro razvijajo in nudijo danes praktično vse kar potrebuje pohodnik. Običajno se na vsakih nekaj ur hoje nahaja vasica z vsaj nekaj lodgi, kjer se lahko prespi, dobi hrano in pokliče v primeru urgence.

Naslednji dan bogat gozd počasi zamenja nižje grmičevje in rododendroni. Najboljši čas za obisk doline je spomladi, ko se ti grmi bohotijo z barvitim cvetjem. Dolina vedno bolj postaja tipične ledeniške U oblike. Osrednje vasi v dolini Langtang na višini 3430 metrov ni več. V njej so se nekoč nahajali prostori Nacionalnega Parka, pekarna in cel kup lodgev. Potres, ki je prizadel dolino leta 2015 je vas in celotni del okoli vasice zravnal in porušil čisto vse kar je bilo mogoče. V nekaj sekundah je zemeljski plaz zravnal zemljo in pod sabo pokopal okrog 200 ljudi. Posledice potresa in plaza so vidne še danes. Ljudje v dolini se počasi postavljajo na noge, začeli so malce višje graditi tudi lodge, vendar bo trajalo še kar nekaj let, da bodo vas zgradili na novo. Imenovala se bo New Langtang Village. Zadnje naselje v dolini Kyanjin Gompa se nahaja na višini 3870 m in je obdano s prekrasnimi gorami. Dominira Langrang Lirung s 7246 metri višine, Kimshung s 6781 metri in Langshisha Ri s 6370 metri višine. Do Kyanjin Gompe se običajno hodi tri dni, od tam pa se potem lahko delajo še dnevni izleti na okoliške vrhove in v stranske doline.

V Kyanjin Gompi pa se poleg lodgev nahaja tudi samostan in sirarna, ki deluje v pašni sezoni od maja do decembra. Sirarna je tu začela delovati ob švicarski pomoči leta 1955. V njej letno proizvedejo 7000 kg sira in večino ga na hrbtih prenesejo nosači v Kathmandu. Visokogorsko živino sestavljajo v večini jaki (40 %) in njihovi hibridi dyzokpusi. Večina jakov (90%) je ženskega spola, ne samo zaradi mleka, pač pa tudi zaradi močnejše in toplejše volne. Samce imenujejo yakbo, samice brimu. Jaki so dobro prilagojeni na višino in se pasejo vse tja do 4800 metrov, medtem ko so mešanci že manj prilagojeni. Vendar pa hibridne samice dajo za dvakrat več mleka kot jakove samice, delež maščobe pa ima to mleko precej nižji. V preteklosti so mleko večinoma porabili za izdelavo masla, ki ima v mrzlih pogojih daljšo dobo uporabe. Maslo je tudi bolj hranilno in je še danes pogosto uporabljeno v nekaterih budističnih ritualih. Z izsuševanjem beljakovin pa so izdelovali so tudi sirček imenovan chiurpi. Danes le še redko katera družina proizvaja maslo in chiurpi, zato pa se večina mleka proda v Kyanin Gompa sirarno. V njej pa poleg sira proizvedejo še 1800 kg masla letno, ki pa ga v večini pokupijo lokalni prebivalci. Povprečno dnevno zberejo 450 kg mleka, v vrhuncu sezone pa tudi do 1000 litrov na dan.

Iz Kyanjin Gompe se naslesnji dan odpraviva pod Langtang Lirung, kjer so Tomaževi (Humar) prijatelji in znanci uredili kamnito gomilo in postavili novo ploščo z napisom. Na dobrih 4200m smo se dobro počutili zato bo jutri treba više. Spomin nanj je v dolini močno živ in ob balvanu na katerem je treniral in se nahaja tik za sirarno, je v kamen izklesano njegovo ime. Počivaj v miru, Tomaž!

Zelo dobro aklimatizirana se povzpneva še na na Kyanjin Ri (4600 m n.v.), ki se po višini precej približa pet tisočim metrom in nam ponudi krasen pogled na okoliške gore in celotno prehojeno dolino.

Večina lokalnega prebivalstva se ukvarja s kmetijstvom, predvsem s poljedelstvom in pašništvom. V zadnjih letih pa jim preživetje lajša tudi turizem. Namreč samo polovica prebivalcev lahko preživi s tem kar pridelajo. Kmetovanje v Himalaji je izredno težko. Poletni monsun prinese kar 80% vseh padavin. Pridelava je časovno zelo kratka in otežena tako zaradi velike količine padavin kot zaradi strmih pobočij z raznimi zemeljskimi zdrsi in močno erozijo tal. Zato so večinoma njihove njive v višjih predelih zaščitene s kamnitimi zidovi, nižje pa so polja terasasta.

Nazaj se lahko vrnemo po isti poti ali pa nekje na sredi poti med Lama Hotelom in Syabrubesijem odvijemo proti Thulo Syabruju. Vmes prečkamo Ghopche Kholo in se povzpnemo mimo terasastih polj do vasice na višini 2260 metrov s 70 hiškami in prekrasnim pogledom na Ganesh Himalajo in Annapurnino pogorje. Tam sva s Talom dobila družbo še enega solo dekleta – Eli. Skupaj smo se mimo Sing Gompe, kjer se poleg samostana nahaja še ena sirarna, in Lurebina Yaka dvignili do Gosaikundskih jezer. Ob tretjem največjem jezeru imenovanem Bhairav Kund (Kund pomeni po hindujsko jezero) se na višini 4460 metrov nahaja nekaj lodgev in kamnitih zatočišč, ki jih množično uporabljajo romarji. Namreč jezera so za hindujce sveta in vsako leto avgusta jih obišče tisoče vernikov. Jezero naj bi ustvaril sam bog Shiva in skala, ki se nahaja v njem, naj bi predstavljala njegovo glavo. Dobre pol ure traja sprehod okoli jezera in približno toliko časa vzame tudi vzpon na bližnji vrh, iz katerega so lepo vidna še druga jezera in bližnji osem tisočaki. Vseh jezer naj bi bilo 108. Mimo nekaterih se sprehodimo tudi ob nadaljevanju poti na Lurebina La – 4610 metrov visok prelaz.

Od tukaj se potem lahko spustimo do Tharepatija, kjer se priključimo na Helambu trek ali se pa od jezer vrnemo nazaj v dolino, vendar ne pridemo do Syabrubesija, saj si lahko pot nekoliko skrajšamo (s tem tudi vožnjo do Kathmanduja) in končamo treking v vasici Dunche, kjer tudi prispimo in se potem naslednji dan ali z jeepom ali avtobusom zapeljemo nazaj v Kathmandu.