Dolomiti Superski Premiere - Alta Pusteria

Kot vsako leto tudi letos na otvoritev smučarske sezone v Dolomite. Tokrat samo moška ekipa. Marjan je že v mesecu oktobru rezerviral apartma v kraju Sesto (Sexten) in na koncu ugotovimo, da bomo živeli v apartmaju družine Holzer, lastnik Patrick Holzer je bil nekoč član italijanske smučarske reprezantance in v svetovnem pokalu dosegel tudi dve zmagi, eno celo v naši Kranjski gori.

Na pot se odpravimo v sredo popoldne. Ekipco so sestavljali: Marjan-špička, Urban-Hippy, Tomaž-prekmurec, Dejan in moja malenkost.

Vreme smo imel vse 4 smučarske dni odlično, pogoji so bili pravi, le temperature so bile za kako stopinjo prenizke. Ampak to nas sploh ni motilo, uživali smo v odlični smuki.

Košutica

Vremenska napoved je bila bolj slaba. Snega pa tudi ni bilo zadosti za kakšno resno plezarijo oz. kakšno prečenje. Ker je bila ob 17.00 uri v Kranju še tekma svetovnega pokala v plezanju smo cilj podredili, tako da smo ujeli tudi tekmo.

Tini, Jani in Janji predlagam, da gremo na Košutico, ki se razprostira med Ljubeljem in V. vrhom. Avto smo pustili pred začetkom vzpona na Ljubelj, kjer se ponavadi pusti avto, ko se gre plezat grape v V. Vrhu. Najprej jo mahnemo do planine Korošica. Tukaj pa se odločimo za krožno turo, tako da smo prečli celoten greben Košutice. Ko pridemo na Hajnževo sedlo, ki leži pod V. Vrhom zagledamo tudi tablo, ki še vedno opozarja na državno mejo.

Od tukaj pa kar direkten spust čez zasneženo grmičevje proti avtu. Planini Korošica se izognemo, ker se odločimo, da gremo raje na pivo v Tržič. Glede na razmere je bila tura kar luštna in zabavna.

Vrh Snežne konte

Tina, Borut, Rok, Moki in jest, smo šli nabirat kondicijo v Julijce. 10 urna hoja po snegu in od tega več kot polovica gaženja do jajc so nas dodobra utrudili, vseeno smo osvojili Vrh Snežne konte- malo manj znan vrh v Julijcih v neposredni bližini Triglava in Kredarice.

Le dva dni nazaj je napadlo po podatkih na internetu 80cm snega, vendar ga je bilo po naših ocenah veliko več. V dolini smo proti vrhu štartali prvi. Prvotni cilj je bil sicer vrh Rjavine, vendar smo po dobri uri hoje ta cilj spremenili. Do planine Zg. Krma je še nekako šlo, od tukaj naprej pa je bila hoja proti Krederici pravo umiranje na obroke.

Snega je bilo več kot en meter, pa tudi zgaženo ni bilo čisto nič. Tako smo hodili v koloni in se izmenjevali na vsake 15 minut. Velik je blo smeha in fuflanja. Vlekli proti vrhu smo se pa tudi kot polži, ampak ni blo panike, saj smo imeli prečudovit jesenski dan.

Hodili pa smo tko zelo dolgo, da smo da avta v Krmi prišli v čisti temi. Ampak je blo luštno in zabavno.

Šplevta – Dovški križ – Bivak II

Fuflar's junajted oz. trio fantasticus smo se odpravili na eno kondicijsko turo. Fufi-Moki, največji fuflar-Rok in malo manjši fuflar-jst smo malo preštudirali kam bi se lahko odpravili, na koncu pa smo se odločili za moj predlog – Poldov Rovt – Brinova glava – Šplevta – Dovški križ – Bivak II – Poldov rovt.

Rok je sicer predlagal, da bi osvojili Prisank po Hanzovi poti, vendar smo se v zadnjem trenutku zaradi novo zapadlega snega, nizkih temperatur in senčne lege odločili, da raje pojdemo nekam na sonce.

Ves čas hoje proti Šplevti nas je spremljalo sonce, temperature so bile ravno pravšnje, družba pa itak zakon. Do sedla pod Šplevto smo opazovali tudi gamse, snega pa je bilo tudi vedno več. Na sedlu se odločimo, da je časa še dovolj, da osvojimo še Dovški križ.

Pred vrhom Dovškega križa smo osvojili še novo imenovani vrh Velika Fuflca in ji izmerili višino 2480 mnv, do sedaj je ta vrh veljal kot predvrh Dovškega Križa, ker pa je bil to fuflarski dan smo zadevo vzeli v svoje roke.

Na vrhu smo imeli prečudovit razgled na vse strani, sončno in ne preveč mrzlo vreme. Na poti v dolino osvojimo še vrh Šplevte, se sprehodimo mimo bivaka II, potem pa gasa po melišču v dolino. Mokijeva ura nam pokaže, da je bilo spusta po melišču za 800 višinskih metrov, to pa pomeni, da smo bili v dolini v manj kot dveh urah. Odličen fuflarski dan!

Z Zakom in Galom na Kredarici

Vremenska napoved za Slovenijo za torek 27.10.2009 je bila sledeča: sončno bo le na Primorskem in v višjih legah. Cilj je bil tudi znan. Z očetom, Galom in Zakom se odpravimo na Kredarico preveriti, če je gore že zajela zima in koliko snega je zapadlo ob zadnjem sneženju.

Štartamo kot ponavadi ob 7.00 uri iz doline Krme, mimo Konjskega sedla do Kredarice. Do koče smo potrebovali malo več kot tri ure hoje. Pas oblačnosti pa se je zadrževal malce višje kot so sprva napovedovali. Nekje med 1900 in 2200 metrih. Pomembno je bilo le to, da je bilo na koči sončno in na tresi toplo.

Na koči smo se zadržali skoraj dve uri, jaz sem se s psoma sicer odpravil proti Ržu, vendar je bilo na sedlu kar precej snega, zato nisem hotel tvegati. Sneg sicer pobira, vendar ga je na naketarih mestih še kar veliko, predvsem na senčni severni strani. V dolino smo potrebovali točno dve uri. Bilo je zelo lepa kondicijska tura.

Greben Vrbanovih špic

V torek sem bil po dolgem času v hribih spet z očetom. Na zadnje sva bila verjetno skupaj spomladi v Maroku, poleti sem imel jaz malo drugačne in nepredvidljive plane, tako da se nikakor nisva mogla uskladiti. Predlagal sem, da greva prek grebena Vrbanovih špic.

Snežnih razmer žal nisem mogel preveriti, vedel pa sem, da lahko pričakujem na vrhu nekaj cm snega. Zapeljeva se v dolino Kot kjer na koncu doline pustiva avto in se počasi odpraviva po poti, ki pelje proti Staničevemu domu. Po približno 2 urah prideva do stičišča kjer se pot prek Vrbanovih špic odcepi desno. Od tukaj pa je do vrha Sp. Vrbanove špice še približno ura hoje. Pot je bila na neketarih mestih kar lepo zasnežena in poledenela. Ampak je šlo, z vrha pa se že vidi celotno pot po grebenu vse do Vis. Vrbanove špice in tudi Staničev dom.

Po grebenu vse do Vis. Vrbanove špice je še dobra ura hoje in poplezavanja. Vreme sva imela naravnost čudovito. Na vrhu se ne zadržujeva dolgo, saj se raje spustiva do koče, kjer so pred kočo še vedno klopi in miza. V dolino se vrneva okrog 14.00 ure. Zanimiva in lepa jesenska tura.

Prečenje Pohorja 2009

Že lansko leto sem si želel prečkati Pohorje, vendar je bilo vreme za vikende v mesecu septembru žal preslabo, da bi lahko projekt izpeljal v dveh dneh. Sicer je bila opcija tudi v juliju in avgustu, a je bilo takrat prevroče. Ker je vreme letos zares dobro, sem se odločil, da to storim prvi vikend septembra. Odločitev ni bila slaba.

Plan je bil sledeč: V nedeljo zjutraj ob 8.00 uri štartati iz pred Habakuka, nadaljevati pot mimo Areha, Rogle in Lovrenških jezer vse do Ribniške koče, kjer bi prespal. Potem pa pot nadaljevati v ponedeljek zjutraj mimo smučišča Kope, koče pod Kremžarjevim vrhom in Potoškega vrha vse do Dravograda, kamor bi mogel prispeti do 14.40 ure, da bi ujel vlak za Maribor.

Štartal sem točno ob 8.00 uri zjutraj in nadaljeval pot po vrhu Pohorja in po dobrih dveh urah sem že bil na Arehu, brez postanka nadaljeval pot proti Rogli mino stare Galžute. Po dobri uri hoje se nekaj zalomi. Kar naenkrat sem ugotovil, da nisem več na pravi poti proti Glažuti in tudi markacij ni bilo več. Kot sem kasneje ugotovil, sem na enem izmed razcepov na poti zgrešil, prepričan pa sem tudi, da so bile markacije slabo označene. Potem nekako najdem neko gozdno pot in ji sledim, kaj kmalu pa ugotovim, da gre preveč proti vzhodu, kar ni bilo najbolje. Žal je bilo tisto območje tudi malo bolj močvirnato, zato sem moral paziti in po skoraj uri hoje pridem na označeno pot, ki me kasneje pripelje do križišča, kjer je bilo označeno da je do doma na Osankarci še 15 minut. Hitro ugotovim, da sem kar precej zgrešil začrtovano pot. Nič zato, priključim se na pot, ki je posvečena padlemu Pohorskemu bataljonu in pod dobri uri hoje pridem na original pot pri treh žebljih. Pot nadaljujem proti Rogli, ki pa se vleče in vleče. Do koče na Pesku je skoraj tri ure hoje. Postanka skoraj da nisem imel, saj je bilo do Ribniške koče še kar daleč. Pot nadaljujem mimo smučišča Rogla vse do Lovrenških jezer in naprej do Ribniške koče, kamor pridem ob 18.30 uri.

Obvezni topli obrok, klepet z domačini, gledanje TV in počitek. Pred mano je bilo še približno 1/3 poti do Dravograda. Zjutraj štartam ob 8.00 uri. Izračunam si, da bom potreboval do Dravogarda približno 6 ur hoje. Pot me vodi najprej mimo smučišča Kope in po dobrih treh urah hoje pridem do zadnje koče na poti pod Kremžarjevim vrhom. Kratek počitek in navodilo oskrbnika, kje se naj držim poti naprej do Dravograda. Moram priznati, da je bila ta pot naprej najtežji del poti, predvsem zaradi razgibanega terena in pa lovljenja markacij, ki so bile na nekaterih mestih zares slabo označene. Po malo več kot treh urah hoje zagledam Dravograd. Potrebno se je bilo samo še spustiti do železniške postaje, ki sem jo opazoval pri spustu. Odhod vlaka, pa se je tudi že bližal, tako da sem moral pohiteti. Na železniško postajo pridem 10 minut pred odhodom vlaka. Zmatran in zadovoljen, da mi je uspelo. Bolečine v nogah pa zgodba zase.

DOLOMITI 2009

Vsako poletje na odseku pripravimo kakšen plezalni tabor. Tako je bilo tudi letos. Letošnji je bil predviden v kraju Campitello v bližini smučarskega središča Canazei in sicer med 18. in 25. julijem. Kekec, Janez, Moki in jaz pa smo se dogovorili, da odidemo v Dolomite že en teden prej in v miru spelzamo nekaj lepih smeri. Odločili smo se, da se utaborimo v območju Civette in Marmolade. Na koncu si šotor postavimo v kampu Malga Ciapela pod vznožjem Marmolade.

Za prvi plezalni dan si izberemo južno področje Civette. Jaz plezam z Mokijem, Janez pa s Kekecem. Z Mokijem si izbereva klasično smer in sicer Lise-Spigolo Soraru (IV, 440m). Bila je nedelja zjutraj, tako da sva pričakovala v smeri kar nekaj navez. Nisva se zmotila, ampak plezanje je bilo vseeno super. Gre za klasično dolomiško IV, ki je bila dobro opremljena, pa tudi sama skala je bila odlična. Sestop z vrha je bil tudi prava umetnost. Skoraj večino časa gre za ker težko ferato in na posameznih delih se je bilo trebno tudi varovati.V dolino prideva okrog 16.00 ure. Na prelazu naju že čakata Kekec in Janez, družbo pa jima delajo še Jaka, Črt, Stojko in Urša. Oni so ravno tako prišli v Dolomite teden prej, vendar so se odločili, da bodo prvi teden čeharli in tako nismo bili skupaj.

Za naslednji plezalni cilj si je Janez izbral smer v Torre Trieste. Šlo je za smer Tissi-VI. Ta dan bi moral plezati s Kekcem. V vodničku sva sicer našla malo lažjo smer z oceno V, vendar pa je bil sestop čista neznanka. In ker je bila vremenska napoved spremenljiva, sva se na koncu odločila, da te smeri ne bova plezala. Na koncu se je Kekec pridružil Mokiju in Janezu, jaz pa sem odšel z Aiko na treking. Malo sem pregledal karte okoliških vrhov in se odločil za dva trekinga. Dopoldne sva se odpravila na smučišče pod Civetto, popoldne pa še na vrh Mt. Mesolina, kjer sva imela čudovit pogled na celotno Marmolado.

V večernih urah se nam v kampu pridružita še tečajca Domen in Matija. Torek je bil dan za počitek in padla je tudi odločitev, da se že prej preselimo v dolino Canazei, v kraj Campitello, kjer bomo lahko plezali smeri v gori Sella, ki je pozimi poznana po smučanju okoli Selle Ronde.

Odločitev, da se odpravimo že prej v Sello je bila tudi ta, da je bila dostopnost do smeri v Civetti in oddaljenost od samega kampa zelo velika in se je bilo potrebno vsaki dan voziti z avtom gor in dol, kar je bilo zelo naporno in nam je vzelo zelo veliko časa.

Ker sta bila sedaj z nami tudi Domen in Matija smo se odločili, da v sredo plezamo v trojkah. Jaz, Moki in Matija si izberemo nekoliko lažjo smer, šlo je za klasiko v Selli – Via Maria-Kante (IV+,300m), ki pelje točno pod gondolo, ki iz prelaza Pordoi pelje na vrh Sass Pordoi. Tako lahko ljudje, ki se na vrh peljejo z gondolo, skoraj ves čas opazujejo vaše plazanje. Posebnost te smeri pa je tudi ta, da lahko zadnje sidrišče narediš prav na vrhu postaje Sass Pordoi. In tako se večkrat zgodi, da te na vrhu slikajo obiskovalci vrha Sass Pordoi, ki meri v višino 2962m. Sama smer je lepo plezljiva, pa tudi sama skala je kompaktna.

Vreme v Dolomitih smo imeli še naprej lepo, za četrtek pa je bil plan, da skupaj plezamo jaz, Kekec in Moki. Odločimo se za smer Rossi-Tomassi, vendar smo pod vstopom zagledali kar nekaj navez v steni in še dve navezi, ki sta čakali spodaj. Hitro se odločimo za drugo smer. Na koncu izberemo SZ raz-Westkante Steger (IV+, 180m) v I. stoplu Selle. To je bila nekoliko krajša, vendar tudi zelo lepa smer. Ves čas plezanja lahko opazuješ na vse strani, saj je razgled po tem razu zares čudovit. Ko sestopimo v dolino, se Moki in Kekec odločita še za eno smer, jaz pa se rajši odpravim na krajši treking do koče Demetz, ki leži me stebri v skupini Sass Longo.

Petek je bil zadnji dan, ko smo bili v kampu še sami, saj smo v večernih urah pričakovali že prve soferajnovce, ki bodo začeli prihajati na tabor. Ta dan z Kekecm plezava sama, in sicer se odločiva, da splezava smer Via Rampa (III/-IV, 300m). Ker so bile za popoldan napovedane pooblačitve in krajevne padavine, tisti dan splezava samo to smer. Napoved za petek popoldne in soboto je bila slaba. In res je začelo v poznih popoldanskih urah deževati. Ker smo vremensko napoved javili tudi v Slovenijo, tisti dan ni bilo no benega, saj so se rajši vsi odločili, da pridejo v soboto popoldne, ko naj bi se vreme spet izboljšalo.

In res, v popoldanskih urah se je res zjasnilo. Spet zagledamo sonce, vendar je bilo zelo hladno, vrhovi nad 2500m pa so bili pobeljeni s snegom. Ni ga bilo veliko, ampak vseeno je bil pogled sredi poletja na novo zapadli sneg lep. Prva v Campitello prideta Luka in Marenk. Potem pa počasi vsi ostali. V času tabora je bilo planirano tako, da so nekateri prišli samo za nekaj dni, nekateri so ostali pa kar celi teden. Bilo nas je kar nekaj.

Nedelja je bila zelo lepa, ampak tudi mrzla. Zato se raje odločim, da grem na treking za kondicijo. Izberem si vrh v skupini Sass Longo. Iz kampa se najprej odpravim do koče Sasso Piatto, nato pa na vrh 2958m visokega Sasso Piatta. Ves čas hoje proti vrhu je bilo vidno, da je noč prej zapadlo nekaj cm snega. Na vrhu je bilo lepo, vendar kar hladno. Križ, ki je postavljen na vrhu je bil pomrznjen. Sledil je spust nazaj v dolino po drugi poti. Celotna tura je trajala 8 ur.

V nedeljo zvečer je se končno dogovoriva z Matejo, da tudi ona pride v Dolomite. Dogovor je bil tak, da pride v ponedeljek zvečer. Ker je bila vremenska napoved odlična, si mi je zdelo smiselno, da tudi Mateji malo razkažem Dolomite. Plan je bil, da še dva dni ostaneva v Canazeiu, potem pa se še za dva dni premakneva v Cortino d' Ampezo.

Tako je bil ponedeljek zadnji plezalni dan. Moram priznati, da sem se že kar malce naveličal plezanja in sem komaj čakal, da z Matejo odideva malce na treking po okoliških vrhovih. Moj zadnji plezalni dan je bil s Kekcem. Plezala nisva sama, saj sta šla isto smer tisti dan plezati tudi Jana in Tina. Izberemo si smer Rossi-Tomassi (IV, 300m).

Zvečer pride Mateja. Plan za torek že imava. Predlagam ji, da se odpraviva na pešpot okoli skupne Sass Longo. Imela sva lep sončen dan. Na poti se nisva mogla načuditi koliko pohodnikov sva srečala na celotni trasi. Ta pot okoli Sass Longa je zelo priljubljena, njena posebnost pa je da lahko v celem krogu vidiš kar štiri doline. V kamp se vrneva pozno popoldne. Zvečer v kampu se je vedno kaj dogajalo: igranje kitare, petje, večkrat smo pekli tud palačinke, se pogovarjali.

Tudi sreda je bila sončna. Z Matejo se odpraviva na 3174m visoki Piz Boa. Pridruži se nama tudi Marenk. Z avtom se odpeljemo do prelaza Porodi, potem pa peš najprej do koče For del Pordoi, nato pa še malo več kot ura hoje na vrh Piz Boe. Tudi ta pot je med turisti in pohodniki zelo priljubljena. Pri spustu v dolino se ustavimo tudi na Sass Pordoiju, kjer na vrh pripelje gondola z doline.

V četrtek zjutraj z Matejo zapustiva tabor in se odpraviva najprej čez prelaz Pordoi in čez prelaz Falzarego v znamenito Cortino, kjer sva imela le en cilj – Tre Cime di Lavaredo. Tisti dan izkoristiva in se odpeljeva še do prelaza Giau in si v popoldanskih urah v kampu Rochetta postaviva šotor. Pripraviva si vse potrebno za naslednji dan in se odpeljeva na ogled Cortine.

In kočno so priše tudi – Tre Cime. Plan za obisk sem imel že kar nekaj časa, vendar je vedno prišlo kaj vmes. Zapeljeva se do zapornic za obvezno plačilo ceste, ki pelje do koče Auronzo, vendar se midva odločiva, da parkirnine ne plačava in se do koče odpraviva peš. Hoje je za nekaj več kot eno uro. Potem pa se začne tisto najlepše. Krog okoli treh stolpov. Bila sva zelo zgodnja, tako da ljudi še ni bilo tako veliko. Moram povedati, da je ta pešpot zelo znana, zato jo vsako leto obišče zelo veliko turistov. Z Matejo se odločiva, da bova okoli treh stebrov šla počasi in občudovala vsako minuto hoje. Vmes se ustaviva tudi pri koči Lavaredo, kjer si privoščiva kosilo. Sledil je še krajši spust, potem pa v zadnjem delu poti zagledava tudi jezero, ki leži čisto pod prvim stolpom. Na poti nazaj se ustaviva tudi pri jezeru Misurina s pogledom na vse stri stople.

Sledi vožnja v Cortino, prijetna večerja v središču mesta in povratek nazaj v kamp. Drugi dan pozno ustajanje in priprava na odhod domov. Po 14 dneh pohajkanja po Dolomitih, sem bil že kar malce vesel, da spet spim v svoji postelji. Na poti proti Sloveniji se ustaviva obvezno še v Dechatlonu. Ni kaj, dolomiti so zares prelepi. Nasvidenje do drugega leta.

Poletje v Bovcu 2009 (10.8.-29.8.)

Ponedeljek: Zjutraj po zdravniškem pregledu v Postojni se odpravim na pot proti Bovcu in se kasneje odpravim na kolesarsko turo do Kobarida in nazaj.

Torek: Na programu imam kolesarsko turo, za kaj več je bilo prevroče. Odpravim se najprej do izvira Soče, kasneje pa še do Lepene.

Sreda: Dan za nabiranje kondicije. Kljub vročine se odločim da grem na Matajur. Štartam iz vasice Svino v bližini Kobarida. Pot je bila zelo strma in naporna, zaradi visoke vlažnosti švicam in po dobrih 2,5 urah sem na vrhu. Razgled nič posebnega, saj je bilo na nebu veliko oblakov.

Četrtek&Petek: Kolesarski dan, nabiram kondicijo. V petek zvečer se mi v Bovcu pridružita Janja in Jana, saj smo bili dogovorjeni, da v soboto obiščemo Tino in Kekca na Kriških podih.

Sobota: Vstanemo zelo zgodaj-ob 4.30 uri. Se zapeljemo v zadnjico in naša dolga pot proti Pogačnikovemu domu se lahko začne. Še sreča da smo šli tako zgodaj, ker ni bilo vroče. Ob 8.00 zjutraj sem že pri koči, Janja in Jana prideta kakšno uro za mano. Na koči so bili zelo veseli obiska, vendar pa je bilo ta dan zelo veliko obiskovalcev, tako da časa za nas niso imeli veliko. Mi trije se odpravimo še na krožno turo, najprej na vrh Križa, midva z Jano pa še na vrh Stenarja. Ko se vrnemo nazaj v koče malce pomagamo in vsi skupaj komaj čakamo, da se vsi obiskovalci odpravijo spat, da smo se lahko malo družili.

Nedelja: Mateja mi že med tednom sporoči, da je dobila službo, in sicer se odpravi na predstavništvo agencije Palma na Zakintos v Grčiji. Tako se iz Bovca odpeljem v Postojno, da se pred odhodom še vidiva in posloviva.

Ponedeljek: Vstaneva zelo zgodaj, saj je Mateja morala biti na letališču Brnik že ob 5.30 zjutraj. Jaz nadaljujem pot v Bovec in se popoldne odpravim še na krajšo kolesarsko turo.

Torek: Kondicijski dan. Odpravim se na daljšo turo. Štartam zgodaj zjutraj v dolini Bavščice in se odpravim mimo planine Bala proti Škrbini. Na vrhu Škrbine že zagledam Špičko pod katero stoji bivak. Odločim se, da se spustim do njega in potem nadaljujem pot nazaj po dolini Zapotok. Na bivaku sem bil sam, le obe oskrbnici sta mi delali družbo. Bili sta zelo prijazni in mi ponudili čaj. Nadaljujem pot prosti sedlu Kanja, ki pa se vleče in vleče. Po treh urah hoje že kar malce utrujen dosežem vrh sedla. Sledil je še dolg spust v dolino Bavščice nazaj do avta.

Sreda: Že v torek dobim sms sporočilo od Tine, da če imam kaj časa da bi prišel nazaj na kočo pomagati, saj je ona nujno morala nazaj v dolino. Normalno, da sem privolil in bil zgodaj zjutraj že na poti proti Pogačnikovi koči. Družba gor je bila zares odlična.

Četrtek: Ljudi na koči ravno dovolj, da je bilo dela za sproti. Sredi dneva dobimo obisk. Pridejo Mojca, Žiga in njegova psica Bela. Žiga mi že med tednom pošlje sms, če lahko pride za nekaj dni v Bovec. Skupaj smo se družili in veselje na koči je bilo še večje.

Petek: Normalen petkov dan na koči: pospravljamo, kuhamo, pomivamo....v popoldanskih urah se vsi štirje odpravimo nazaj v Bovec, saj se je zvečer obetal žur. Prihod v Bovec potrdijo: Janez, Janja, Jana, Tina, Floki in Janezova sodelavka Erika. Zažuramo ga na polno.

Sobota: Poročni dan našega učitelja na AO Rašica – Mateja. Dopoldne smo še malce mačkasti, vendar se hitro odločimo, da se gremo malce razgibati. Odpravimo se po soški poti od Kal-Koritnice proti kampu v Lepeni vse do velikih korit, kjer smo se skopali v sicer zelo mrzli Soči. Popoldne se z Janjo in Jano odpravimo na dolgo pot proti Kostanjevici na Krasu, kjer je sta Matej in Nina praznovala t.i. After poročni party. Ponoči se vrnem nazaj v Bovec.

Nedelja: Z Mojco in Žigom se že prej dogovorimo, da se vrnemo na Križke pode, da kaj tudi splezamo. Na že mojo tretjo pot do koče se odpravimo pozno popoldne. Kočo dosežem v neverjetnem času: 1 uri in 50 minut. Ni slabo.

Ponedeljek: Plezalni dan. V dveh navezah, jaz in Tina ter Mojca in Žiga se odločimo da prečimo greben od Bovškega Gamsovca do Pihavca oz. do sedla na Škrbini. Najprej se od koče odpravimo na vrh Gamsovca od koder se začne prečenje. Skoraj ves čas smo bili navezani, saj je pot na določenih mestih kar precej zapletena, pa tudi nekaj je bilo potrebno splezati. Po dobrih petih urah pridemo na sedlo pod Pihavcem. Sledi še spust do koče.

Torek: Tudi ta dan plezalo, le da tokrat samo trije: jaz, Mojca in Žiga. Odločimo se za izraziti raz v vzhodni steni Planje. Plezanje je bilo odlično. Na izhodu iz smeri ugotovimo, da nas do vrha Planje loči le še pet minut hoje, zato se sprehodimo še na vrh. Sledi adrenalinski spust nazaj do koče.

Sreda: Zjutraj si privoščim podaljšek spanja, Mojca in Žiga pa sta se morala vrniti nazaj v dolino. Ta dan počivam in pomagam na koči.

Četrtek: Kondicijski dan. Odpravim se na krožno turo od koče proti sedlu na Križu, se spustim prosti bivaku IV, kjer pa že malo prej zavijem levo proti Dolkovi špici. Na vrhu čudovit razgled na vse strani. Od tukaj se spustim mimo Škrlatice vse do bivaka IV, kjer spet zavijem desno nazaj na isto pot proti sedlu na Križu in od tod nazaj do koče. Popoldne pa se počasi odpravim v dolino in naprej v Bovec.

Petek: Malo bolj sproščen dan, zunaj je vroče. Pozno popoldne se odpravim na krajšo kolesarsko turo.

Sobota: Zadnji dan poletja v Bovcu. Slabo vreme je zunaj. Počasi pospravim in se vrnem nazaj v Ljubljano.