SANTIAGO – moderno mesto pod vznožjem Andov
Urejeni mestni parki, zelenice, številni muzeji, mogočne zgradbe in poslovni objekti dajo vedeti, da si v modernem mestu, ki ima ob enem burno zgodovino. Pred skoraj 500 leti so v te kraje prišli španski priseljenci iz današnjega Peruja. Ker jih nezanimivi predeli na severu Čila (puščava) niso zanimali, so prodrli vse do reke Mapocho in ustanovili Santiago. Zgodovina mesta je vidna predvsem po imenih glavnih avenij, saj se le te imenujejo po pomembnih ljudeh iz preteklosti. Prvi izmed njih je Pedro de Valdivija, ki je vodil španske osvajalce, a žal padel v boju z Aravkani. Nanj še vedno spominja avenija in most čez reko Mapocho. Omeniti velja tudi Bernarda O´Higginsa, ki je leta 1817 pripeljal čez Ande argentinskega generala San Martina z njegovo vojsko in kmalu premagal Špance ter dosegel neodvisnost Čila.
Santiago je dokaj tipična južnoameriška prestolnica s prostranim starim mestnim jedrom, ki se nahaja med reko Mapocho in glavno mestno avenijo (Av. Liberdador B. O'Higgins). Osrednji mestni trg predstavlja Plaza de Armas, ki je tik ob katedrali. V mogočnih stavbah, ki so zgrajene v kolonialnem slogu (npr. znamenita La Moneda, Alhambra itd.), so nameščene najpomembnejše državne ustanove, muzeji, galerije in univerze (v Čilu jih je več kot 40), v modernih stolpnicah pa se večinoma nahajajo nakupovalni centri in podjetja. V Santiagu je zelo veliko muzejev v katerih si lahko ogledate burno zgodovino države in tudi razna umetniška dela, ki so jih prispevali čilski umetniki, ki so za časa vladavine vojaške hunte živeli v izgnanstvu. Vstopnine v večino muzejev ni, mesto pa jih premore toliko, da vam bo časa za obisk večine zagotovo zmanjkalo.
Podzemna železnica je nadvse priporočljivo sredstvo za prevoz z enega na drugi konec mesta, saj je gneča na ulicah in cestah neizmerna. Železnica ima tri različne linije, vozovnica pa stane le kakšnih 200 tolarjev. Predel Santiaga v katerem so številne restavracije z odlično hrano in najrazličnejši lokali (Providencia), bari ipd., zaživi samo ob koncu tedna. To ne preseneča, saj vera in tradicija pomembno zaznamujeta življenje povprečnega Čilenca.
Posebnost mesta je tudi hrib Cerro San Cristobal, na katerega se morate povzpeti, saj vas pričaka visok bel kip Device Marije. Tukaj zares dobiš občutek kako veliko je mesto, ki se zgublja nekje v daljavi. Pogled na vrhove Andov je skoraj nemogoč, saj jih pogosto zakriva smog velemesta.
Tudi bivanje v mestu, kjer so cene nekje na ravni naših ali nižje, je lahko zelo poceni, saj že za 10 dolarjev najdete zelo spodoben hotel. In ko se boste naveličali znamenitosti mesta, vam nudi okolica veliko, tudi kakšen rafting ali vzpon na visoke vrhove, do obale Pacifika pa je le dve uri vožnje.
V nekaterih južnoameriških deželah je veliko nemških kolonij in gospodarsko jim gre večinoma dobro. Nemški priseljenci so Puerto Montt začeli naseljevati nekje v sredini 19. stoletja, ki velja za pomembnejšo mesto na jugu Čila. Mesto ima zelo lepo lego ob zalivu, vendar na začetku prvi priseljenci niso imeli pravega občutka za občudovanje narave.
Puerto Montt je pomembno prometno križišče in izhodiščna točka za južnejšo pokrajino Lake District, otok Chiloe (povezuje ga trajektna linija) in Patagonijo. V bližini mesta je tudi manjši otok Tenglo, ki ponuja bolj sproščeno vzdušje, na njemu boste našli raznolik market suhe robe, izvrstni kuharji pa vam bodo postregli z morskimi specialitetami.
Puerto Montt je izhodišče za obisk vulkana Osorno. Popoln stožec, pokrit s snežno kapo. Že ko stopiš iz letala, se ti zdi, da si pristal na napačnem letališču. Vulkan je namreč neverjetno podoben Fudžijami na Japonskem. Čudovit pogled na vulkan doživiš, če se pelješ z ladjo po jezeru Lago Todos Los Santos, jezeru vseh svetnikov. Na sredi jezera je otok, zasebna last domačina, ki je tukaj začel z turizmom. Ko pelje ladja mimo otoka, trikrat zatrobi, vmes pa oskrbi še s hrano nekaj redkih prebivalcev, ki nimajo nobene druge povezave s kopnim. Na koncu jezera se prične slaba asfaltirana cesta, ki se povzpne čez Ande in ti pripelje v argentinski Bariloche.
Otok je dolg približno 180 km, širok pa le dobrih 50 km. Z celino ga povezuje trajektna linija, ki je zelo pogosta, tako da čakanje na trajekt ne bo potrebno. Otok je zelo razgiban, porasel z grmovjem in gozdovi. Zelo se razlikuje od celine, je pravo nasprotje. Ko pridete na otok takoj občutite razliko, zaradi lege ob pacifiški obali, pa tukaj lahko pričakujete zelo veliko padavin, megle (vreme se stalno spreminja). Posebnost otoka so na gosto poseljene hiše, ki se po barvi med seboj razlikujejo, kar daje otoku še dodaten čar. Na otoku boste videli tudi okrog 150 barvnih cerkvic (večina lesenih, skoraj v vsaki vasici), nekatere pa bodo stale osamljene, obdane le z bujnim rastjem.
uspešen lov so imeli. Lahko pa vas celo kateri domačin vzame s seboj na lov. Mestece Castro pa je znano predvsem po čudoviti katedrali San Francisco in po hišah, ki stojijo na lesenih stebrih (kot nekoč mostiščarji pri nas). Pogled s sosednjega hriba ti ponudi res prekrasen pogled na kraj, ki je vreden ogleda.
Še pred odhodom na skrajni jug Južne Amerike sem imel v načrtu le tri stvari. Treking v nacionalnem parku Torres del Paine v Čilu, prečkati na argentinsko stran in si od blizu ogledati znameniti Fitz Roy in Cerro Torre, ki se strmo dvigata v nacionalnem parku Los Glaciares in obiskati najjužnejšo točko Južne Amerike – Ognjeno zemljo.
Moja avantura se je začela v mestu Punta Arenas. Z letalom sem iz Santiaga priletel natanko ob 23h zvečer. Zunaj pa dež in hladen veter, nič presenetljivega. Utrujen in z bolečinami v zadnjici( iz Brnika do Punta Arenasa z vsemi postanki sem potreboval 28 ur), sem si na hitro našel prenočišče in se takoj odpravil spat. Zjutraj se zbudim in presenečen nad vremenom, sijalo je sonce. Kaj hitro sem pozajtrkoval in se odpravil po mestu. Punta Arenas je bil do odprtja Panamskega prekopa znamenito pristanišče, saj je bil Magellanov prehod edina povezava med vzhodom in zahodom, med Atlantikom in Tihim oceanom. Mesto se je bliskovito razvilo konec prejšnjega stoletja, s priseljenci z vsega sveta, saj domačega prebivalstva skoraj ni bilo. Med njimi je bilo največ Jugoslovanov, predvsem Dalmatincev. Da jih je bilo res veliko pričajo tudi imena nekaterih ulic, na pokopališču pa so daleč največja etična skupina.
Vreme je bilo dobro, pa tudi veter ni bil premočan, zato sem se odločil da si bom v bližini mesta v enem izmed mnogih zalivov ogledal kolonijo pingvinov (Seno Otway).
Sledil je odhod v mestece Puerto Natales, ki leži približno 250 severozahodno od Punta Arenasa. Pot do mesta je bila zelo dolgočasna, pred nami le asfaltirana cesta, tu pa tam kakšno vozilo, skozi okno avtobusa pa lahko celo pot opazujete le neskončno suho ravnico pampo, ki
Na jugu Čila in Argentine se razprostira več narodnih parkov, ki s svojo razsežnostjo in raznolikostjo očarajo vsakega še tako zahtevnega avanturista. Med njimi pa je zagotovo najlepši Torres del Paine, zato ni čudno da ga nekateri imenujejo kar mala južna Aljaska. To pa zato, ker njene lepote odsevajo v številnih rekah, jezerih, ledenikih in visokih gorah. Ime pa je park dobil po granitnih stolpih v središču parka, ki so raj za vsakega alpinista.
Park je od Puerto Natalesa oddaljen slabih 130 km, kar po makadamski cesti pomeni nekaj ur vožnje. Vstop v park je možen samo skozi glavni vhod, nekakšna postaja, kjer je potrebno plačati vstopnino in izpolniti obrazec (svoje podatke, smer trekinga in koliko dni nameravaš ostati v parku). Ne glede na vreme sem se odločil, da bom v parku ostal 5 noči. Pred vstopom v park sem se pozanimal pri domačinih, kakšne so kaj razmere v parku, o samih poteh in kaj se najbolj splača videti. Skoraj vsi pa so mi zatrjevali, da se ne smem ozirati na vreme, kajti tukaj se spreminja iz minute v minuto. In niso se motili. Doživel sem vse. Od sonca, do neznosnega vetra, pa tudi dežja, ki je neusmiljeno padal iz temnih oblakov nad parkom. Ampak bil sem vztrajen in zato sem bil tudi poplačan. Prvi dan sem dve uri hodil v neznosnem vetru in dežju proti trem slovitim stolpom, a sem imel neverjetno srečo. Nekaj metrov pred laguno, ki leži pod znamenitimi stolpi, je prenehalo deževati. Veter, ki je pihal, je odnesel temne oblake in kar naenkrat sem zagledal mogočne Tres Torres. Občutek, ki ostane v tebi za vedno. Pogled, ki te očara in ti vzame sapo.
Ker mi je hoja pobrala veliko moči, sem se na vrhu malo odpočil in že me je čakala pot nazaj, do mojega šotora, ki sem ga postavil v dolini.
V parku je označenih veliko poti in te vodijo popotnike po parku nekaj dni, lahko tudi več kot teden. Zelo pomembno je da, imajo vsi popotniki v parku primerno planinsko opremo (predvsem nekaj proti vetru in dežju), s seboj je potrebno nositi nepremočljiv šotor in toplo spalno vrečo. V parku je sicer nekaj postojank, vendar so le te drage (20 in več dolarjev na noč) in ponavadi zasedene. V nahrbtnik si morate za vse dni v parku naložiti tudi zadostno količino hrane, manjkati pa tudi ne sme zemljevid z vrisanimi potmi. Moj nahrbtnik je pred vstopom v park tehtal 20 kg, a mi je zadnji dan vseeno zmanjkalo hrane. Brez skrbi, le to dobite tudi v parku, vendar je precej dražja. Edina stvar nad katero sem bil zelo navdušen, voda ki teče v parku je pitna.
V parku je tudi več ledenikov in jezer. Med ledeniki je največji Glaciar Grey, ki meri v dolžino skoraj 25 km. Ledenik se končuje z ledeniškim jezerom, dolgim okoli 15 km. V njem se v sončnem vremenu barvajo zelenomodre ledene gmote in tako še posebej vabijo popotnike, da se za kakšen dan ustavijo tu. Ob jezeru je namreč sprehajalna pot, ki pelje vse do ledenika, čisto ob jezeru s pogledom na ledenik pa si je mogoče postaviti tudi šotor. To je bil izziv tudi zame. Spati čisto blizu pravega ledenika. In zjutraj mraz, ki ga je začutila vsaka kost v mojem telesu. Čeprav sem si oblekel vse kar sem imel s seboj v parku, me je zeblo, kot še nikoli. Pred šotorom je voda z jezera, nanesla drobne kose ledu. Sam sebi nisem mogel verjeti, kot da bi kampiral na jezeru. Pot me je kasneje vodila nazaj. Ko sem hodil po ozki potki pod strmimi stenami Cerro Paine Grande, me v nizkem letu spremlja tudi kondor, ki je ena izmed največjih ptic na svetu, saj meri čez krila kar tri metre. Na poti sem srečal še mnogo drugih živali, ki prebivajo v tem parku, ta dan pa sem srečal tudi presenetljivo dosti popotnikov. Seveda, dan je bil lep. Odločil sem se da bom ostal še eno noč, kajti v parku se je možno po enem izmed jezerom peljati tudi z ladjo, ki pa sem jo ta dan zamudil. Zadnji dan, ki je bil za spremembo bolj ravninski, sem v daljavi zagledal tudi trope guanakov. Živali so me opazile in me z zanimanjem opazovale. Guanako je južnoameriški sorodnik kamele. Je malo manjši, z značilnim ozkim dolgim vratom. V divjini jih živi le še malo, precej več je njegovih bližnjih sorodnikov lam in alpak, ki jih lahko srečate predvsem v Boliviji, Peruju…
Mojega potepanja po parku je bilo konec, z nestrpnostjo sem že čakal ladjo, ki me bo popeljala nazaj v civilizacijo. Bil sem že rahlo utrujen, tako da sem se že veselil toplega obroka in postelje. Kakorkoli že, moj cilj je bil dosežen. Osvojil sem Torres del Paine in ob tem imel še srečo z vremenom.
Za vse popotnike tudi ta informacija, da si je mogoče v Puerto Natalesu izposoditi čisto vse. Od spalne vreče, šotora, nahrbtnikov, jedilnega pribora... In to po zelo ugodnih cenah. Sledil je dan počitka in nabiranje moči za naslednji podvig. Skok v Argentino in obisk nacionalnega parka Los Glaciares.
Jezero Argentina meri po površini kar 1400 km², ima številne fjorde, v katere počasi polzijo ledeniki polarnih razsežnosti. Calafate je največji in edini kraj ob jezeru, ki je dobil ime po zelo razširjeni rastlini tega predela. V zadnjih nekaj letih se je razvil v prijetno in sodobno turistično mesto. Čeprav leži tik ob jezeru, sta klima in zemlja izredno suhi, tako da morajo vsako zelenje v mestu namakati. Značilni so visoki tolpi, ki so krajinska posebnost, v mestu pa sem jedel doslej najboljši sladoled v mojem življenju. Če boste kdaj tam, ga morate poskusiti. Mesto je izhodišče za kar nekaj čudovitih izletov. Eden od obveznih je ogled ledenika Perito Moreno.
Na izlet sem se odpravil kar z ekipo Youth hostla, ki vsaki dan z manjšim avtobusom, popelje popotnike na ogled tega ogromnega ledenika. Vozili smo se po dolgočasni stepski pokrajini in kar naenkrat se nam je odprl pogled na šest kilometrov široko in sedemdeset metrov visoko ledeno steno, s katere pada ledenik v jezero Argentina. Po krajšem sprehodu po obali jezera se ustavimo na lepo urejenih terasah, ki nudijo čudovit razgled nad celotni ledenik. Varnostniki v parku so nam povedali, da se ledenik premika s hitrostjo dveh metrov na dan. Od varnostnika sem poskušal izvedeti, če bi se lahko ledenik kaj premaknil. Svetoval mi je, naj bom pozoren predvsem na tiste predele ledenika od koder se kar naprej krušijo majhni kosi ledenika. Svoj fotoaparat sem usmeril proti ledeniku in mirno čakal. Po približno pol ure se je zares zgodilo. Kar naenkrat je začelo pokati in ropotati in velik kos ledenika se je zrušil v jezero. Neverjeten občutek, še bolj pa sem bil vesel, ker je vse zabeležil tudi fotoaparat. Na koncu izleta pa smo se po jezeru zapeljali tudi z ladjo in se kar nekajkrat približali tudi ledeniku. A vseeno dovolj daleč, da smo bili varni.
Izhodiščni kraj za ogled Cerro Torreja in Fitz Roya je vasica El Chalten. Do tja se najlažje pride z avtobusom iz mesteca Calafate. Po makadamski cesti se peljemo najprej okoli jezera Argentino, še kasneje pa se tudi mimo drugega jezera Viedma. Pot je dolga, saj 180 km prevozimo v nekaj več kot šestih urah. Vasica naj bi bil nekakšen Zermatt Argentine, v resnici pa je le skupek brez reda razmetanih škatlastih hiš v ozko dolino, po kateri teče reka Fitz Roy. Značilnost te pokrajine je, da skoraj ne poznajo brezvetrnih dni. Ob prihodu v El Chalten, te čaka najprej sprejem v centru nacionalnega parka, ki leži ob vhodu v vas. Po kratkem opisu (tudi v angleščini), ti vodniki razdelijo zemljevid in vrečo za smeti. Zelo sem bil presenečen nad ekološko osveščenostjo, ki daleč presega tisto v sosednjem Čilu. Vstopnine v park ni, zelo lepo pa so urejeni tudi prostori za kampiranje in sanitarije. Smeti po parku ni, kurjenje je prepovedano, prav tako pa pranje perila in pomivanje posode. Rezultat tega so bistri potoki, iz katerih lahko mirno piješ.
Ker je v februarju vasica najbolj zasedena (argentinski študentje imajo počitnice), sem si ležišče v hotelu rezerviral že v Calafateju.
Če hočeš videti obe gore moraš imeti neverjetno srečo z vremenom, saj sta oba vrhova nenehno v megli ali pa sta obkrožena z gostimi oblaki. Tudi meni je vreme malo ponagajalo, vendar sem le imel srečo in ob vrhova tudi videl. Stal sem tudi pod Fitz Royem, kjer pod obema stenama leži temno modra laguna. Imel sem neverjeten popoldanski dan (celo brez vetra) in z ostalimi popotniki smo se sprehajali okoli lagune celo v kratkih majicah. Odpravil sem se tudi po steno Cerro Torreja, vendar mi vreme ni bilo naklonjeno. Pihal je izredno močan veter, tako da nisem uspel priti do lagune. Skriti sem se moral celo pod skale, da me veter ne bi odnesel. Še nikoli v življenju nisem doživel kaj takega. Vendar pa sem Cerro Torreja vseeno videl. In to takrat, ko je najlepši. Zadnje jutro smo imeli res srečo. Že ob šestih zjutraj smo imeli avtobus, ki nas je popeljal nazaj v Calafate. Po nekaj kilometrih smo zagledali steno Cerro Torreja, ko so nanjo posijali prvi sončni žarki. Voznika smo prosili da nam ustavi, tako da smo si ga v miru ogledali in tudi poslikali. Tako je bil izpolnjen tudi drugi plan mojega potovanja. Sledil je samo še eden. Ognjena zemlja.
Ognjena zemlja, skrajna južna točka južnoameriške celine, je že od nekdaj privlačila svetovne popotnike. Prvi Evropejec, ki se ji je približal, je bil veliki portugalski pomorščak Ferdinand Magellan, ki je v začetku 16. stoletja iskal novo pot v Indijo. Tudi poimenovanje Ognjene zemlje sega v ta čas. Ognjena zemlja je pravzaprav ogromen otok, ki jo od matične celine loči prav Magellanov preliv, ki je širok le nekaj kilometrov. Na obeh straneh preliva leži pusta, z redko travo poraščena pokrajina. To ozemlje si danes delita Argentina in Čile, ki pa je slabo ali komaj naseljeno, zato je že od nekdaj vabilo pustolovce iz celotnega sveta. Divji viharji, nenehni orkanski vetrovi, led in sneg res ustvarijo vtis »konca sveta«. Na otoku je tudi polno malih jezerc. Vse bolj ko se bližamo Ushuaji, najpomembnejšemu mestu na Ognjeni zemlji, se relief v hipu spremeni. Za mestom se dvigajo visoki zasneženi hribi, katerih vrhovi segajo tudi do 2000 m visoko.
Ushuaia velja za najjužnejše ležeče mesto na svetu in leži v zalivu kanala Beagle. Mesto je staro več kot sto let. Dolga leta tu ni bilo drugega kot ogromna kaznilnica, od koder se res ni dalo pobegniti. Nekaterim hišam se vidi, da so jih zgradili kaznjenci, veliko je lesenih, praviloma so pokrite z valovito pločevino in tako dajejo nekakšen ruski vtis. Sicer pa je Ushuaia kar veliko mesto, ima kakšnih 40.000 prebivalcev, veliko vojaško in mornariško oporišče in čedalje večjo turistično industrijo. Popotniki prihajajo v mesto, da obiščejo bližnji nacionalni park Tierra del Fuego, z veliko jezeri, visokimi hribi in prečudovito naravo. Za to kar vidiš, se splača priti tako daleč.
Sledila je le še pot nazaj v Punta Arenas od koder sem poletel najprej v Puerto Montt, kasneje pa še v Santiago. In moja avantura na skrajnem jugu Južne Amerike je bila končana.
