Otvoritev sezone smučanja je postala že tradicionalnaOtvoritev sezone smučanja je postala že tradicionalna. Tako smo se tudi letos odpravili v Dolomite, vse skupaj se je začelo že v začetku novembra, ko je bilo potrebno rezervirati prenočišče. Marjan, ki je bil tudi organizator smučanja si je za cilj izbral Val Gardeno in datume našega smučanja priredil tako, da smo lahko ujeli tudi smuk za svetovni pokal, ki se vsako leto odvija na znameniti smukaški progi SassLong. Ekipa je bila kar številčna, na otvoritev sezone smo prvič povabili tudi punce, vsi udeleženci pa so bli: Marjan, Urban, Boštjan, Janez, Borut, Tina, Vesna, Petja, Janja in jaz.
Na pot proti Selvi Gardeni smo se odpravili v petek 19.12. takoj po službi. Pot nas je zaradi obilnih snežnih padavin in zaprtih prelazov vodila vse do Verone in naprej mimo Trenta in Bolzana do Selve Gardene. Na cilj smo prispeli v poznih urah, razen ene posadke, ki je zgrešila odcep pri Veroni in se odpeljala proti Milanu. Še sreča, da so dokaj hitro ugotovili, da so zgrešili poti in so prišli v Selvo Gardeno približno eno uro za nami. Apartma je bil odličen in dokaj hitro smo pripravili vse potrebno za jutro in odšli na počitek.
Komaj smo že čakali, da poženejo vse naprave, potrebno je bilo kupiti le še karte. V dolini ob čakanju na gondolo pa smo lahko opazovali smukače, ki so se pripravljali in trenirali na progi za trening. Med njimi smo se srečali tudi z našim asom Andrejem Jermanom. In tako se je prvi dan smučanja lahko začel. Žal, pa se ni začel dobro. Že na prvem spustu si je koleno poškodovala Janja, tako da je bilo za njo smučanja konec. Odpeljali so jo k privatnemu zdravniku, ki je ugotovil zlom kosti pod kolenom in dobila je opornico. To pa je pomenilo počitek. Ne pomnim, da bi kdaj na takšen način začel smučarsko sezono. Preprosto je imela smolo.
Ostali smo se prvi dan nasmučali, čeprav je v popoldnaskih urah pričelo rahlo snežiti. To nas ni oviralo, saj je bila vidljivost kar dobra. Ob prihodu v apartma pa smo seveda vsi z nestrpnostjo čakali na Janjine novice. Povedala nam je kaj se je zgodilo in kako je vse skupaj potekalo. Kasneje smo pripravili še obilno večerjo in se družili ob mrzlih pivah in odličnem vinu. Vsi pa seveda čakali naslednji dan, saj je bila vremenska napoved dobra.
In tako je tudi bilo. Zbudili smo se v jasno in ne preveč mrzlo jutro. Drugi dan je k sreči minil brez poškodb, smučanje pa je bilo vrhunsko. Janja je na žalost ostala v apartmaju, poslušala galsbo, počivala in brala knjige. Ta dan smo se lahko spustili po zgornjem delu smukaške proge, ker je bil spodnji del proge še zaprt. Smo pa za spodnji del izbrali trening progo, ki je približno podobna smukaški, le zadnja prelomnica je na smukaški progi videti precej bolj strma.
Tretji dan smo se Borut, Vesna, Petja in jaz odločili za smuko v Canazeju. In izbira je bila odlična, saj so bile proge vrhunsko pripravljene, vreme pa lepo sončno. Urban in Marjan sta odšla v Alta Badio, ostali pa so smučali kar v Gardeni. In ko smo že mislili, da je s poškodbami konec, se nam zgodi še ena nesreča. Skupil jo je naš najmlajši član Borut. Nerodno ga je v popoldnaskih urah vrglo preko kucla na progi in nerodno je padel. Imel je velikanske bolečine v trebuhu, vratu in rami. Takoj sem poklical reševalce in odpeljali smo ga v dolino do prvega zdravnika. Prve napovedi so bile bolj meglene, zato sva se morala iz Canazeija preseliti v bolnico v Cavaleze. Po vseh pregledih so zdravniki ugotovili da nima nič zlomljeno, poškodovana je bila samo vranica. Ker je bila poškodba kar resna sva se morala proti večeru zaradi varnosti preseliti z reševalnim vozilom v Trento. To pa je pomnilo, da je bila za naju smučarija končana. Da sem lahko normalno funkcioniral so nama na pomoč priskočile Petja in Vesna, ki sta z mojim avtom prišle v Cavaleze, da sta mi prinesle obleko, obutev, hrano in seveda denar. Noč sem tako preživel ob Borutu v 5. nadstropju bolnišnice v Trentu. Dolga in naporna noč. Vesna in Petja sta se vrnili nazaj v Gardeno in pred ostalo ekipo je bil še zadnji dan smučanja v lepem sončnem vremenu. Borut je ležal na postelji z bolečinami, jaz pa skakal od zdravnika do zdravnika, da sem lahko izvedal kaj več o poškodbi. Zdravnik mi je zagotovil, da ne bo potrebna nobena operacija, edini način ozdravitve je počitek. In tako je bilo potrebno ostati v bolnici še en teden.
Kljub vsem tem težavam smo se imeli na otvoritvi sezone super, prišla je le nova izkušna, to pa je kako ravnati v primeru, da pride do podobnih poškodb. Ob koncu lahko rečem, da semo vse skupaj odlično izpeljali. Z mislimi pa smo bili že v katero dolino bomo odšli smučat drugo leto.
Jerebikovec se postavlja pred julijske velikane nad Krmo kot mogočen gozdnati hrbet z značilnim, zaobljenim vrhom, kakršnega vidimo z južnih pobočij Dovške Babe, kadar pa k njemu zremo iz Savske doline, tam od Mojstrane ali z Dovjega, ga komaj opazimo, predvsem pa ne vemo, da za strmimi, poraščenimi in s prepadnimi grapami preoranimi pobočji stoji zanimiv sredogorski vrh, celo najvišji v planotasti Mežakli, ki jo globoka Radovna na jugu odriva stran od osrednjega telesa Julijcev, čeprav k njim v vseh, tudi strokovnih (geoloških, geografskih…) pogledih sodi, Sava Dolinka na severu pa od zahodnih Karavank. Predvsem pa je ta nekoliko skrivnostni in pohodniškemu vrvežu umaknjeni vrh vseh presežnikov poln razgledni balkon na vse, kar ponujajo severna panorama Julijcev, južna obzorja Karavank in zahodni obronki Grintovcev.
Bila je oblačna sobota, iz Ljubljana pa smo krenili nekaj po 8.00 zjutraj, ne preveč zgodaj, da smo se lahko v miru tudi naspali. Družbo so mi delale tri ferajnovke: Tina, Mateja in Mojca. Naš cilj sploh ni bil vrh, ampak gazenje. Celi teden je v močno snežilo in tako je zapadlo v visokogorjo zelo veliko snega, zato je bil vrh Jerebikovca v teh razmerah pravšnji cilj. No na koncu smo zelo veliko gazli in osvojili tudi vrh.
Koliko je nanj speljanih poti po lovskih prehodih in po živalskih stečinah vedo le domači ljudje, ki žive pod obronki Mežakle, v Mojstrani in Radovni, z vzhoda pa se visoko pod Jerebikovčev vrh preko vsega Mežaklinega gozdnega hrbta vzpne gozdna cesta. Kljub prepotrebnim zapornicam pred motoristično objestnostjo tega pristopa na Jerebikovec ne gre priporočati, ker mu vendarle velja stopiti na teme po najbolj strmi in tudi najkrajši poti, iz Mojstrane in prek planine Mežakle, na obli vrh z lično leseno kočico, dokazom, kako domači ljudje spodaj cenijo svoj razgledni biser in tja gor hodijo zaradi zdravja, zato, ker imajo hrib radi, malo tekmujejo med seboj ter dokazujejo, da se k tako širokim razgledom splača hodi vsak dan, zjutraj in zvečer, pod vročim soncem in v globokem snegu, v pomladnem cvetenju in jesenskem venenju.
Naše izhodišče je bila Mojstrani, od koder smo se po cesti v Radovno odpeljemo do velike table, ki nam naznanja, da stopamo v Triglavski narodni park. Tam se odrečemo asfalta in avtomobila in se pri prvi oznaki za Mežaklo začnemo vzpenjati v strmo pobočje, ki popusti šele na zahodnem robu planine Mežakle, kamor z vzhoda pripelje gozdna cesta. Mimo spomenika padlim partizanom, teh obeležij v tem koncu ni malo, gremo po cesti do velikega obračališča in od tam navzgor skozi strm gozd prav na vrh Jerebikovca.
Tam vam bo lepo in boste presenečeni nad širjavami obzorja. Iz oči v oči se boste spogledovali s kakšno svojo visoko julijsko znanko, tam vas bo vznemirila kakšna prelepa cvetka na prostrani vršni poseki in boste v vpisni knjigi ljubkega »bivaka« našli zapisano ime dragega znanca. Vsemu temu se lahko nadejate, predvsem pa lahko ves čas živite v prepričanju, da med vzponom na Jerebikovec res hodite v tiste kamrice našega gorskega sveta, kjer tišina šepeta ob zborovskem petju triglavskih vetrov v gostih drevesnih krošnjah in mu s svojo pevsko zagnanostjo odgovarja številno ptičje ljudstvo.
Planinskega udobja odprtih koč tukaj ni, omenjene poti na vrh ni težko najti, skrite poti in stečine pa naj ostanejo takšne kot so, namenjene le izbranim in posvečenim.
Ideja za Kepo je padla s strani Tineta. V petek sva se pogovarjala, kam bi lahko šli v nedeljo. Sprva sva imela idejo naskok na Srednjo Ponco, no v zadnjem trenutku sva se premislila in Tine je predlagal Kepo. Takoj sem bil za, saj sem imel sam v planu Kepo že kar nekaj časa. Na koncu je bila ekipa zelo številčna. Poleg mene so na turi bili še: Miloš, Petja, Janja, Jana, Barbara, Helena, Andrej, Špela in Peter. V nedeljo zjutraj pa je turo odpovedal Tine, Janez pa ni šel zaradi psa Ajike, ker bi lahko bila tura za njo prenaporna.
Izpred ferajna smo štartali ob 7.30, kjer nas je pa še prej čakalo manjše presenečenje. Dva velika fuflarja (Rok in Luka) sta ravno prišla iz 12-ke že rahlo utrujena od vseh nočnih dogodivščin. Po krajšem pogovoru, smo na pot krenili proti vasici Belca, kjer iz glavne ceste zaviješ proti vznožju Kepe. Že v dolini je bilo približno 5cm snega, na vrhu pa ga je bilo dobrih 30cm. Pot se najprej malce strmo vzpenja vse do grebena, kjer je potekala državna meja med Slovenijo in Avstrijo. Bilo je zelo mrzlo, tako da smo na poti izkoristili vsak košček sončnih žarkov. Na enem odseku poti pred zadnjim vzponom smo se tako ustavili in se podkrpčali za zadnji strmejši vzpon na vrh 2143m visoke Kepe.
Nekaj pred 12.00 uro je na vrh prvi prišel Miloš, takoj za njim pa še jaz, Špela in Peter. Ostali tudi niso bili daleč za nami, tako da smo po dobrih 5 minutah bili vsi na vrhu. Bil je lep, vendar izredno mrzel dan. Moje ocean je, da je bilo na vrhu okrog -10 stopinj celzija. Imeli smo srečo, da na vrhu ni pihalo, tako da smo se lahko malce odpočili in se seveda tudi obvezno slikali. Imeli smo čudovit pogled na Julijce, na avstrijsko stran in tudi na celotne Karavnke..
Mraz je naredil svoje, tako da smo po dobre pol ure na vrhu začeli sestopati. Prvi občutek je bil da bo sestop kar malce zahteven, vendar se je kasneje izkazlo, da temu ni bilo tako. Jaz, Miloš, Brabara in Jana smo na sestopu kar precej uživali. Ko smo prišli do grebena smo se na sončni legi zopet malce ustavili in potem pot nadaljevali do vznožja gore. Vmes še nekaj slik in malopred 15.00 uro smo bili v dolini. Sledila je še obvezna piva v Aljaževem domu v Dovjah in pot nazaj v Ljubljano. Spet smo preživeli eno lepo, že kar malce zimsko nedeljo.
Vremenska napoved za nedeljo je bila naravnost čudovita. Na Primorskem in v višjih legah sončno, v dolinah in kotlinah pa nizka oblačnost. Imeli smo le težavno najti pravo destinacijo za nabiranje kondicije. S strani Janje je prišla ideja, da jo mahnemo na Ljubelj, natančneje na vrh 2024m visokega Zelenjaka, ki se razprostira med Vrtačo in Palcem.
Zbor je bil ob 8.00 zjutraj pred Janjinim in Petjinim blokom, kjer nas je pobrala Barbara, na poti pa smo kasneje pobrali še Majo. Na avtocesti do Ljubelja nas dohiti še Janjin prijatelj Luka s punco Amy in nekaj pred 9.00 smo bili že na mejnem prehodu Ljubelj, kjer smo pripravili vse potrebno za naskok Zelenjaka. Večji del poti do koče na Zelenici poteka po smučišču, pot do doma pa ni preveč zahtevna. Edina slaba stran je bila snečna lega. Po dobri uri hoje smo prišli do koče, kjer sm naredili krajši postanek. Od tukaj smo že videli naš cilj, veseli pa smo bili predvsem dejstva, da nas je do vrha spremljalo sonce. Večina poti proti vrhu je bila zasnežena, vendar količna ni bila prevelika, tako da nismo potrebovali ne gamašn in ne derez.
Nekaj pred 12.00 so vrh poleg mene osvojile še Barbara in Maja. Ostali štirje so prišli 15 minut za nami, na vrhu lep razgled, sončno, zaradi vetra nekoliko hladno vreme. Skupna fotka in spust nazaj po melišču proti koči. Na Ljubelju smo bili malo pred 15.00 uro. Barbara, Maja in jaz smo se odpravili nazaj v Ljubljano, Petja, Janja, Amy in Luka pa so odšli v Kranj na tekmo svetovnega pokala v plezanju.
Vikende v mesecu oktobru sem v glavnem prživel v hribi, glavni razlog pa je bilo tudi izredno lepo in tudi toplo vreme. Družbo mi skoraj vedno delal Mateja. Prvi vikend v oktobru sva tako preživela v Bovcu in se v nedeljo odpravila do zavetišča pod Špičko.
ZAVETIŠČE POD ŠPIČKO – 2068m
Prijetno zavetišče se nahaja pod špičasto skalo imenovano Špiček. Zavetišče je odprto v poletni sezoni drugače pa ima zimsko sobo v kateri lahko prenočimo ali pa le vedrimo v primeru nevihte. Od koče je lep razgled proti Špičku in bližnji okolici. Na drugo stran Soče pa se lepo vidi Triglav s svojimi sosedi.
S parkirišča v Zadnji Trenti sva se usmerila na desno pot v smeri zavetišča pod Špičkom in Jalovca. Pot, ki gre že kmalu v gozd pa se začne strmo vzpenjati po razmeroma strmih pobočjih nad Zadnjo Trento. Večinoma enolična pot pa naju je po uri hoje pripeljala do razpotja, kjer sva nadaljevala levo v smeri zavetišča pod Špičkom (desno Jalovec). Strmina nato rahlo popusti pot pa naju je iz strnjenega gozda pripeljala v območje, kjer se nama je občasno odprllo nekaj razgleda na okoliške vrhove. Nekoliko naprej sva prišla na razpotje, kjer se nama je z desne priključila pot z Vršiča. Nadaljevala sva naravnost (levo Kanski preval in Bavški Grintavec) po poti, ki postopoma preide iz gozda na vse bolj razgledna pobočja. Še naprej razmeroma strma pot pa naju je po 3 urah hoje pripeljala do zavetišča pod Špičkom.
ČRNA PRST – 1844m
Drugi vikend v oktobru sva se odpravila na Gorenjsko. Pot naju je vodila do Bohinjske Bistrice, cilj pa je bil vrh Črna prst, ki sva ga imela v planu že v poletnih mesecih.
Na severnem pobočju vršne glave Črne prsti opazimo črno prst po kateri je gora dobila ime. Črna prst je poznana po flori, ki jo je v njenih predvsem južnih pa tudi severnih pobočjih veliko. Vrh se nahaja v Spodnjih Bohinjskih gorah nad Bohinjsko Bistrico. Le nekaj metrov pod vrhom stoji planinski dom Zorka Jelinčiča, ki je odprt v poletni sezoni. V času, ko je dom zaprt nam zasilno prenočišče nudi skromen bivak.
Z vrha imate čudovit razgled na celotne Julijce, Bohinjsko dolino in jezero. Imela sva srečo, saj je bil dan zopet čudovit, na vrhu pa sva bila sama. Še pred vzponom pa sva se odločila za krožno turo, na vzponu sva šla mimo Orožnove koče, pri sestopu pa čez planino za Črno goro.
KLADIVO - 2094m
Tretji vikend v oktobru pa sva obiskala Karavanke in izbrala še en lep cilj. Vrhove nad Domom na Kofcah. Štartala sva pri kmetiji Matizovec in po manj kot eni uri hoje dosegla Dom na Kofcah. Od planinskega doma sva nadaljevala v smeri Velikega vrha in Kladiva po sprva nekoliko slabše vidni poti, ki se začne vzpenjati čez razgledni travnik. Po 15 minutah hoje od doma na Kofcah sva prišla do lepega razgledišča pri križu. Nadaljevala sva pot po dobro markirani poti do sedla in potem naju je pot vodila desno mimo Kofce gore in kasneje mimo Malega Kladiva na vrh Kladiva. Pot po grebenu je zelo lepa in dobro označena, veš čas pa imamo prelep razgled nad celotne Karavnke, del Kamniški Alp in Avstrijo, v ozadju pa se lahko vidijo tudi zasneženi avstrijski tritisočaki. V lepem vremenu so vidne tudi Julijske Alpe.
Zbrali smo se trije velikanski fuflarji, eden večji od drugega. Sam sreča je ta, da sem jaz najmanjši. Rok je nuno potreboval metre za prehod v ml. pripravnika in je tako predlagal Tinetu, da bi prečila špice. Vabilo na koncu sem dobil tudi jaz.
Prečenje Zeleniških špic - KSAGreben Zeleniških špic deli dolini Kamniške Bele in Repovega kota (gre za Kamniško-Savinjske Alpe). Na zemljevidu je dolg dva kilometra, v resnici pa gre gor in dol in se tako raztegne, da ga ni ne konca ne kraja. Dolga gorska pregrada se začne nad Domom v Kamniški Bistrici, prvi vidni vrh nad gozdnimi pobočji pa je izrazita skalnata glava Kamniškega Dedca (1583 m). Tu se prečenje sicer začne, vendar zaradi obilice ruševja običajno ta del izpustimo. Naslednji vrh je Staničev vrh (1805 m, ime po alpinistu Valentinu Staniču). Tu se začne nazobčan skalnat greben poln številnih škrbin, rogljev, stolpov in vrhov. Do zadnjega Najvišjega roba (2127 m) ima ime samo še eden, to je Največji špic (1937 m). Prečenje se zaključi na Srebrnem sedlu (2115 m), kjer se gorski hrbet spaja k masivu Planjave. Okoliška "praznina" na obeh straneh nudi lepe razglede. Prečenje Zeleniških špic je eno najlepših grebenskih plezanj ne samo v Grintovcih, ampak v vseh slovenskih gorah. Gibanje po ostrem in nazobčanem razu s stolpa na stolp, v izredni izpostavljenosti, a v trdni skali, nudi čudovite plezalne užitke. Prvi je vrhove Zeleniških špic obiskoval legendarni lovec Valentin Slatnar - Bos s svojimi lovci, poleti 1911 leta pa so v dveh delih izvedli prečenje Drenovci .
Pa pojdimo! Po cesti se zapeljemo do Jermance (če gre). Po lovski poti pridemo do markirane poti in do Klina. Od tu naprej je več različic. Na desni stopimo na neoznačeno stezo, ki pripelje do struge Sedelščka. Prestopimo potok in se mimo spominske plošče vzpnemo po gozdnem pobočju, višje pa ponovno prečimo v levo nazaj čez strugo. Nad njo vodi stezica v Repov kot. Ko stopimo iz gozda, se odkrije pogled na ostenje Planjave in Zeleniške špice na desni strani. Še enkrat prečimo gruščnato grapo in dosežemo znamenite tolmune (nižje je slap). Nad njimi najdemo na desni slabo stezico, ki pripelje (spet) v strugo. Iz nje zavijemo v gruščnato grapo, ki vodi v smeri Staničevega vrha (zahtevno). Kmalu stopimo na glavni greben (desno spodaj so ostanki planine Zelenica). Sledi predhodnikov nas vodijo do skalnega grebena, po njem pa dosežemo razgledni vrh (plezanje I-II).
Sestop s Staničevega vrha je prvi zahtevnejši del smeri. Po grebenčku sestopimo proti desni, dokler ne najdemo razčlemb, po katerih prečimo levo pod strmo zajedo. Po njej splezamo do škrbine (40 m, II). Sledi lažji svet, ki mestoma zaradi drobljive skale ni prijeten. Večinoma hodimo kar po grebenu. Pred visokim stolpom (Največji špic), sestopimo v globoko škrbino. Tu nas čaka čudovito plezanje po odličnih oprimkih ("Nebeška lojtra", 100 m, II). Na drugi strani nas čaka "našpičeni" greben. Spet plezamo gor in dol čez izpostavljene roglje. Za zadnjim se svet razširi. Naprej lahko naredimo obhod po levi, če nadaljujemo po grebenu, pa nas na koncu čaka kratek spust po vrvi! Po gladki grapi na levi strani se vzpnemo na škrbinico ob navpičnem stolpu. Po skrotastem svetu priplezamo na zadnje sedelce. Na zadnji Najvišji rob je plezanje prijetno. Kaj je nagrada? Prostran travnat vrh, primeren za dolg počitek! Do Srebrnega sedla sestopimo mimo velikega okna. V dolino pridemo po zahtevni neoznačeni poti. Začetni del je orientacijsko zahteven, nižje pa poti brez težav sledimo. Težavnost prečenja: 300 m (zaradi vmesnih sestopov še več) plezanja II. stopnje (morda celo kje več). Izpostavljenost je mestoma velika. Vendar mi večjih težav nismo imeli. Bil je čudovit jesenski sončen dan, ki smo ga maksimalno izkoristili.
Po dveh vikendih počitka je prišel spet čas za plezanje. Dogovorjen sem bil z Janjo in na četrtkovem ferajnu sva začela z iskanjem alpinista za plezanje. Tisti večer žal neuspešno. Jaz sem potem še zvečer poslal sms sporočilo Mateju, Markotu in Matičku. V petek dopoldne se mi najprej javi Marko in mi sporoči, da je že zmenjen z Rutarjem in da gresta plezat nekaj v dolino Belega potoka. Kakšno uro za tem se javi Matiček in mi sporoči, da je službeno odsoten. Kot zadnji se mi javi Matej in naju z Janjo razveseli, da naju lahko pelje. Zaradi poznega odhoda v soboto se odpravimo pod južno steno Kogla.
Vreme že v dolini ni bilo lepo, ko pa smo začeli vzpon do pod stene Kogla je bilo vse slabše. Po dobri uri hoje se znajdemo v megli, ki je bila na trenutke kar zelo gosta. Ko pa le pridemo do stene kaj hitro ugotovimo, da je le ta vlažna. Tako smo se odločili za Virensovo smer. Glede na vremenske razmere je bila smer kar pravšnja za tisti dan. Na tistih najbolj ključni mestih pa je bila tud mokra. Smer je dolga 160m, ocenjena pa je z oceno IV. Po dobrih dveh urah plezarije smo bili na vrhu. Krajši postanek in že je sledil sput v dolino. Na začetku spusta smo imeli sicer malo problemov z orientacijo, vse skupaj pa je oteževala tudi gosta megla. Na koncu smo le premagali tisti začetni nevarni del in po dobri uri spusta smo bili v dolini. Kljub vsemu smo se imeli super.
Končno je prišla ta naša Francija. Že konec meseca julija smo se dogovorili da gremo skupaj z enim avtom: Rok, Luka, Špela in jaz. In Špela jo je poimenovala fuflarska Francija. Odšli smo na Tabor AO Rašice – Ailefroide 2008. Sam kamp se nahaja v nacionalnem parku Ecrins z istoimenskim štiritisočakom Barre des Ecrins.
Tabor je sicer trajal kar celi teden, vendar smo se mi na pot zaradi službenih obveznosti mene in Roka odpravili šele v torek ob 14.30 iz Ljubljane. Pot nas je vodila mimo Postojne, mejnega prehoda Fernetiči, Benetk, Padove, Vicenze, Verone, Piacenze, Alessandrie, Torina, prelaza Montgenevre, Briancona in naše končne postaje kampa Ailefroide, ki leži na nadmorski višini 1561m.
Vožnja je trajala slabih osem ur, v Ailefroide pa smo prispeli v poznih večernih urah v deževnem vremenu. Ravno toliko je deževalo, da si nismo mogli postaviti šotorov. Zato smo se tisto noč Rok, Špela in jaz švercali pri Blažu in Nini, Luka pa je spal kar v avtu. Še sreča, da smo se naslednji dan zbudili v lepem sončnem jutru. Midva z Rokom sva imela v planu že v sredo vzpon na 4103m visok Barre des Ecrins. Takoj po zajtrku sva začela pripravljati vso opremo in nekaj po 11.00 uri naju je načelnik Janez odpeljal do parkirišča, kjer se vzpon na to goro tudi začne. Luka ni imel želje po vzponu, Špela pa se je zadnji trenutek premislila in se oddločila da bo raje plezala v okoliških stenah kampa. So se pa Mateja, Manca, Simon in Marc odločili, da tudi oni poskušajo osvojiti vrh. S to razliko, da so na pot krenili malo kasneje kot midva z Rokom.
Pot proti prvi koči na višini 2522m se začenja dokaj strmo in po dobri uri hoje cik cak zagledaš del ledenika, ki se spušča z gore Barre des Ecrins. Na tem delu poti srečaš veliko drugih pohodnikov, ki se odločijo za enodnevni ogled ledenika, ki je od blizu naravnost fantastičen. Po prečkanju nekaterih manjših potokov, sva po dobrih dveh urah hoje dosegla prvo kočo. Sledilo je kosilo, manjši počitek in že sva odrinila na pot do druge, zadnje koče Refugue des Ecrins na višini 3174m. Po malo manj kot eni uri hoje, sva stopila na ledenik in mučna hoja po ledeniku se je lahko začela. Pot po ledeniku se je vlekla in vlekla, dokler nisva kar naenkrat v skalah zagledala kočo. Potrebno je bilo zapustiti ledenik in se nekaj 70m višje dvigniti do koče. Prenočišče z večerjo in zajtrkom smo imeli rezervirano. Tudi Simon, Manca, Mateja in Marc so prišli za nama. Večerjo smo imeli ob 18.00 uri. Do takrat pa smo na terasi koče opazovali čudovite razglede po ledeniku in na vse vrhove, ki se dvigajo v okolici, pogled pa nam je skoraj vedno uhajal na mogočni Barre des Ecrins. Naš cilj, ki nas je še čakal. Po obilni večerji (obilna je bila zato, ker smo pojedli poleg svojih porcij tudi vse ostale porcije s sosednjih miz) smo se počasi odpravili do naših ležišč na počitek. Tako zgodaj pa zato ker smo si ure navili na 3.15 zjutraj.
Noč je bila tako zelo kratka, zajtrk je bil ob 3.30. Večina pohodnikov v koči se je zbudila ob enakem času. Takoj po zajtrku smo pripravili vse potrebno za nadaljevanje poti po ledeniku. Simon, Mateja, Manca in Marc so odšli naprej, midva z Rokom pa sva nadaljevala svoj tempo. Že takoj od koče naprej sva se navezala v ledeniško navezo, ko pa se je začel vzpon sva jo spremenila v normalno navezo, čeprav to niti ni bilo tako pomembno. Še pred samim vzponom sem imel jaz težave z derezami, tako da sem moral še spremeniti nastavke le-teh (pa čeprav sem te prekontroliral pred odhodom). In ko sem končno le uspel vse urediti, sem moral še na nujno potrebo in to kar na ledeniku. V celem dnevu sem šel kar trikrat. Tako sva vzpon lahko nadaljevala. Približno po dveh urah vzpona srečava Matejo in Manco, ki nama kaj hitro razložita, da bova kaj težko nadaljevala vzpon po grebenu na vrh Barre des Ecrins. Vzrok je bil preveč snega in tudi opremljena nisva bila dovolj tako, da sva se morala sprijazniti le z vrhom 4015m visokega Dome de Neige des Ecrins. No, konec koncev je bil tudi to lep dosežek. Z vrha sva tudi sama ugotovila, da bi bil vzpon na Barre precej tvegan, tako da je bila odločitev kar pravšnja. Z vrha Dome de Neige sva imela čudovit razgled, vreme je bilo sončno in ne preveč mrzlo. Vseeno se nisva dolgo zadržala na vrhu, obvezno slikanje, nekaj vitaminov in sledil je še spust nazaj do ledenika in potem pot nazaj v dolino. Na koncu se je izkazalo, da je bila pot nazaj kar dolga in naporna. Z zadnjimi atomi moči sva se privlekla do parkirišča. Jaz sem še vedno čutil poškodbo kolena, Rok pa je imel težave z žulji in čevlji. Ampak, na koncu sva bila oba vesela da nama je vzpon uspel, saj sva imela idelane pogoje in prečudovito vreme. Sledil je spust nazaj v kamp in počitek.
Ob večerji, ki nam jo je pripravila naša fuflarka Špela pa smo že kovali načrte, katere stene bomo poskušali preplezati v petek. Proti večeru, ko je začel rahlo padati dež, smo bili malo skeptični, saj so stene tukaj kaj hitro mokre. Pa tudi napoved za petek ni bila preveč blesteča. No, vseeno smo upali da bomo lahko plezali. Sledilo je še večerno druženje ob pivi in klepetanju, vendar sem se kaj hitro pobral spat, saj sem bil kar precej zmatran. Šotor sem si delil z olimpijskim prvakom v fuflanu (Rokom), ne boste pa verjeli, zasedel sem kar 2/3 šotora, to pa zaradi velike blazine na kateri sem spal. Rok je sicer nekaj jamral, vendar kaj dosti ni mogel spremeniti.
Kot skoraj vsako jutro, smo se zbudili okrog 8.00 zjutraj. Prvi vremenski znaki so kazali, da bo vreme zdržalo. Posijalo je celo sonce, stene so se začele počasi sušiti, mi smo si pa že pripravljali zajtrk. Skočili smo še v center kampa do trgovin (hrana, razglednice in pijača), ko so se začeli nad kampom zbirati oblaki, sonce pa je izginilo. Takoj smo ugotovili, da s plezanjem ta dan ne bo nič. Začelo je tud malo rositi, tako da smo si Špela, Rok, Luka in jaz privoščili nekaj pločevink piva, vse skupaj pa se je zavleklo do kosila. Ko smo se vrnili nazaj do šotorov, nam Janez sporoči, da ima načrt obiska kraja Gap, kjer je trgovina Dechatlon, kjer imajo oblačila, obutev in druge športne stvari. Na pot do 78 km oddaljenega Gapa smo se odpravili tudi mi. In tako popoldne izkoristili za manjše nakupe in pa druženje. Pot do Gapa poteka po slikoviti dolini reke Durance, ki se na enem mestih razširi v jezero Serre Pancon, po njej je možna tudi polvba in veliko domačinov ima na jezeru tudi čolne in manjše jadrnice. Ob jezeru je tudi veliko kampov in možnosti za plavanje. Zvečer v kampu je sledila večerja in pa obvezno večerno druženje. Vremenska napoved za soboto je bila sončna, tako da smo vsi imeli v mislih le plezanje.
Zbudili smo se v jasno sobotno jutro. Po obveznem zajtrku smo se že zbirali v naveze in pregledovali, katero smer bi šli plezat. Jaz sem bil dogovorjen z Tinetom in Simonom. Odločili smo se da bomo preplazali smer Pets de rupricaprins v južni steni gore De la Draye z nadmorsko višino 2100m. Stena je dolga 500m, ocenjena pa je z oceno 5b/6a. Ena od boljših stvari plezanja v tej dolini je ta, da dostopi niso dolgi, ampak rabiš približno 15-20 minut, da prideš do vstopa v steno. Toliko smo rabili tudi mi trije, vendar smo naleteli na malo gužve. Pred nami so v smer štartali tudi štirje italjani, tako da smo morali malo počakati. Še sreča da niso bili počasni, tako da smo se v smeri videli smao še dvakrat. Celotno področje sten pokriva granit, tako da je tukaj plezarija odlična, zelo dober je oprijem z nogami, malo manj pa je oprijemkov za roke. Zelo pomembno v taki steni je kako se znajdeš in pa zaupanje v noge. Če tega ni, potem je tudi plezarija malce težja. Moram priznati, da mi je bila smer zelo všeč, saj je na nekaterih odsekih ponujala odlično plezanje, bila sta pa tud dva dela na katerih si lahko malce počival. Zelo dobro so bili urejeni tud štanti, na katerih so lahko noge oz. prsti počivali. Po dobrih petih urah plezarije smo bili na vrhu De la Draya. Z vrha pa čudovit razgled nad celotno dolino, na naš kamp, v sosednji steni pa smo videli tudi drugo našo navezo, kjer so plezali Janez, Mateja in Asja. Sledil je še spust v dolino in obvezna večerja. Kot vedno je za odlično večerjo poskrbela naša fuflarka Špela.
Ker je bil to naš zadnji večer v kampu, smo se odločili da si bomo pripravili manjši taborniški ogenj. Skoraj vsi smo začeli po kampu iskati veje, hlode, trske...vse s čemer bi lahko zakurili ogenj. Ko smo vse to poravili se je taborniški večer lahko začel. In sedile so tudi obljubljene palačinke s strani našega načelnika. S to razliko, da jih ni pripravil on, ampak sta za to poskrbela Nina in Tadej. In moram priznati, pripravila sta odlične palačinke. Pa še namaz smo si lahko izbirali: nutelo, marmelado in skuto. Sledil je še družabni večer, dokler nismo vsi popadali v šotore z mislijo o odhodu domov.
Ko se je potrebno odpraviti proti domu, so misli vedno mešane. Nekateri se tega veselijo, drugim je tečno pakirati, nekateri bi pa še ostali. Razen Tadeja in Velese smo vsi drugi morali pakirati in se pripraviti na odhod. Malo pred 11.00 uro je bila fuflarska posadka Nissana že pripravljena. Sledil je povratek v Slovenijo skoraj po isti poti, kot smo prišli sem. Namesto na Piacenzo smo se raje odločili, da bomo šli mimo Milana. Odločitev je bila prava, saj gužve ni bilo. Točno ob 18.00 uri smo bili na počivališču Ravberkomanda, kjer me je prišla iskat Mateja. In tako se je naš tabor zaključil. In vsi smo bili enotnega mnenja, da je bilo fuflarsko super. In fuflanje je tako na Rašici postal nacionalni šport.
Pred odhodom v Francijo se je bilo potrebno še malce pretegniti. V četrtek na ferjanu sva z Janjo vprašala Stojana, če bi šel plezat z nama. Stojan večjih planov ni imel, pa tudi vremenska napoved za nedeljo je bila dokaj ugodna. Predlagala sva mu, naj sam izbere smer in lokacijo plezanja. V soboto nama je javil, da lahko prideva prespati k njemo v vas Gorje nad Bledom. Nisva preveč komplicirala in takoj sva bila za, saj sva tako zjutraj lahko eno uro več spala.
Budilka je zazavonila ob 5.00 zjutraj in po zajtrku smo se ze peljali v dolino Krme do Kovinarske koče, kjer smo pustili avto. Naš cilj je bila S stena Debele Peči in sicer smer Jesih-potočnik z oceno IV in dolžino 500m. Dostopa do stene je dobro uro hoje po dobro označeni poti. Med pripravami na vzpon smo kaj hitro ugotovili, da je stena še precej vlažna in na nekaterih mestih deloma mokra. Upali smo le, da bo višje v steni drugače. No, že v prvem izmed treh kaminov smo ugotovili, da bomo imel kar nekaj težav. Na koncu se je izkazalo da so bili vsi trije kamini precej mokri in v drugem kaminu je na žalost zdrsnilo prav meni. Prostega pada sem imel približno 3 do 4 metre, kar je bilo dovolj, da sem dobil močnejši udarec v levo koleno. Kljub bolečinam se lahko nadaljeval s plezanjem.
Stena kljub temu ponuja izvrstno plezanje, na nekaterih ključnih mestih pa je bila potrebna tudi iznajdljivost. Zaradi moje poškodbe, smo napredovali proti vrhu malce bolj počasi, vendar smo po 6 urah plezarije le prišli do vrha stene in s tem tudi na vrh 2016m visoke Debele Peči. Po krajšem počitku in zaužiti hrani smo se pripravili tudi na sestop, ki pa se je na koncu izkazal za precej napornega. Sama pot nazaj v dolino Krme je bila precej spolzka in na trenutke tud strma. Kljub vsemu smo srečno prispeli nazaj v dolino in preživeli čudovit plezalni dan. Priprave na tabor v Franciji so uspele, čeprav so bolečine v kolenu ostale. Kako bo v Franciji bom videl sproti. Upam, na najboljše.
Prišel je čas za novo smer. O smeri Humar-Škarja sva se z Goriškom pogovarjala že v soboto 26.7., a nama je načrte prekrižalo slabo vreme. Lepa napoved v dopoldanskem času za konec tedna je omogočila, da sva smer lahko splezala. Odločila sva se, da na pot iz Ljubljane kreneva že zgodaj zjutraj in po dolgem dostopu sva bila pod steno okrog 6.30 zjutraj. Dostop od Kamniške bistrice po Repovem kotu je trajal skoraj dve uri, pol poti pa sva prehodila še v trdi temi.
Pred samim vstopom v smer sva pripravila vse potrebno opremo, še enkrat pregledala skico in zmeljevid smeri in vzpon se je lahko začel. Stena nudi dobro skalo, lepe prehode zmernih težav in ene najlepših zajed v naših stenah. Edina slabost so široke grede, ki škodijo enotnosti stene. Večina klinov pa je že v steni.
Težav v smeri nisva imela, tako da sva po nekaj manj kot treh urah že stala na vrhu stene. Glede na to, da je stena izpostavljena soncu, z njim nisva imela težav, saj sva bila malo pred 10.00 uro že na vrhu, ko sonce še ni pokazalo svoje moči. Sledil je krajši počitek in sestop najprej do Srebrnega sedla, kjer sva si privoščila malico in potem naju je čakal še dolg sestop po Repovem kotu nazaj v dolino. Še obvezen skok na mrzlo pivo in pot nazaj v Ljubljano. Gorišek je pot nadaljeval proti Pagu, jaz pa sem se z Matejo odpravil v Bovec.
Vse skupaj se je začelo v četrtek na ferjanu. Že prej smo vedeli, da se bo skupna plezalna tura ponovila, saj plezalni vikend na Raduhi zaradi slabega vremena ni uspel. Predvidena je bila enodnevna skupna tura na Vršiču. Na začetku sestanka pa je naš načelnik Janez oznanil, da če ima kdo željo plezat dva dni, da se lahko pridruži Iztoku in ekipi v Belem potoku nad Rabeljskim jezerom v Italiji. Takoj sem dvignil roko in načelnik je poleg mene izbral še Špelo. Takoj po ferajnu so nama vsi govoril, da kako fajn, da bova lahko dva dni plezala. Tudi jaz sem imel občutek, da bova preživela en lep plezalni vikend. Takoj sva poklicala Iztoka in dobila vse potrebne napotke. Plan je bil tak, da sva morala že v petek priti vse do bivaka Gorica na višini 1960m, kjer smo imel plan prespati obe noči. V petek dopoldne s Špelo usklajujeva še zadnje podrobnosti okrog hrane in stvari, ki jih bova vzela s seboj, ko me pokliče Primzi in me vpraša če se lahko gresta z Andrejko zraven. Dosti se ni spremenilo le odhod iz Ljubljane je bil malce prestavljen. Proti Rabeljskemu jezeru smo odšli ob 19.00 uri.
Po prihodu na parkirišče smo pripravili vso opremo, iz Iztokovega avta sva s Špleo pobrala še dve vrvi in pot proti bivaku se je lahko začela. Po nekaj več kot dveh urah smo malo po 23.00 uri prispeli do bivaka. S Špelo sva bila kar malce utrujena, saj sva imel kar precej nabasane nahrbtnike. Na bivaku so nas že čakali Iztok, Alenka in Marinka. Ker je bilo že precej pozno, smo kaj hitro krenili k počitku in bili v pričakovanju naslednjega jutra in plezanja v sosednjih stenah.
Zbudili smo se malo pred 7.00 zjutraj. Iztok je imel že pripravljeni dve smeri za sobotni dan. Po zajtrku smo pripravili vso potrebno opremo in se podali pod steno Trbiško krniške špice. Alenka in Marinka, pa tudi Primzi in Andrejka so imel tudi že izbrane smeri za tisti dan. Prva vzpon je bil Vzhodna rampa & vzhodni greben v Trbiški krniški špici, ki je ocenjen z 4-/3,2, dolžina plezanja pa 200+160m. Nekaj po 11.00 uri smo bili že na vrhu. Sledila je obvezna skupna fotka in spust nazaj do bivaka.
Po prihodu je sledil krajši počitek in kosilo. Ob 14.30 uri pa nazaj v steno. Druga izbrana stena je bila Cosciani-Cossani v Visoki beli špici, ocenjena s 4/3, dolžina pa 200m. Je bila malce težja od dopoldanske, vendar še vedno nič kaj posebnega, le dva kamina sta bila malce bolj strma in tudi krušljiva. Tako se je v enem pri mojem vzpenjanju do sidrišča odtrgal večji del skale in zgrmel v dolino. Še sreča, da za menoj ni bilo nobenega. Ob 16.30 uri smo bili na vrhu. Sledil je še spust v dolino, za razliko od dopoldanskega smo morali na enem delu prusikariti. Ob 18.00 smo bili že vsi pri bivaku. Sledil je pogovor in priprava skupne večerje. Glede na to, da v tako majhnem bivaku nimaš ob večerih kaj dosti početi in ker sem bil kar mace zmatran, me je kaj hitro pobralo. Iztok pa nama je obljubil, da bo v nedeljo plazarija malo bolj resna.
In res je bila. Zbudili smo se okrog 7.00. Pri zajtrku pa dobim obisk, iz Bovca nas je prišel obiskat moj oče z psoma Zakom in Galom. Kaj dosti nismo mogli klepetati, saj se nam je mudilo v steno. Ko nama je Iztok pokazal kaj bomo šli plezat, sva kar hitro utihnila in si sama pri sebi mislila: Tole pa bo napeto!
In res je bilo. Stena ni bila ravno enostavna, bilo je nekaj ključnih mest, ki so bila kar zapletena, poznala pa se tudi že utrujenost, predvsem pri Špeli, ki je napredovala zelo počasi. No, po hudi borbi smo nekaj okrog 13.00 ure le prišli srečno na vrh. Plezali pa smo smer via Chiodo Antico v Visoki beli špici, z oceno 6-/5,4; dolžina smeri pa je 280m. Še spust do bivaka in s plezanjem smo zaključili. Iztok je imel v planu še eno krajšo smer, vendar sva bila z Špelo kar malce utrujena, pa tudi čas nas je že malo prehiteval. Mudilo se mi je namreč v Ljubljano, saj smo bili zmenjeni da bivak zapustimo ob 16.00, tako da je bil plan da pridemo v Ljubljano pred 20.00 uro. In to nam je na koncu tudi uspelo. Preživeli smo čudovit vikend, veliko sva se s Špelo naučila, predvsem pa sva bila vesela, da je bil Iztok z nama tako potrpežljiv. Ampak za prvič, je bil rezultat preplezanih smeri odličen.
Komaj smo že čakali, da poženejo vse naprave, potrebno je bilo kupiti le še karte. V dolini ob čakanju na gondolo pa smo lahko opazovali smukače, ki so se pripravljali in trenirali na progi za trening. Med njimi smo se srečali tudi z našim asom Andrejem Jermanom. In tako se je prvi dan smučanja lahko začel. Žal, pa se ni začel dobro. Že na prvem spustu si je koleno poškodovala Janja, tako da je bilo za njo smučanja konec. Odpeljali so jo k privatnemu zdravniku, ki je ugotovil zlom kosti pod kolenom in dobila je opornico. To pa je pomenilo počitek. Ne pomnim, da bi kdaj na takšen način začel smučarsko sezono. Preprosto je imela smolo.
Ostali smo se prvi dan nasmučali, čeprav je v popoldnaskih urah pričelo rahlo snežiti. To nas ni oviralo, saj je bila vidljivost kar dobra. Ob prihodu v apartma pa smo seveda vsi z nestrpnostjo čakali na Janjine novice. Povedala nam je kaj se je zgodilo in kako je vse skupaj potekalo. Kasneje smo pripravili še obilno večerjo in se družili ob mrzlih pivah in odličnem vinu. Vsi pa seveda čakali naslednji dan, saj je bila vremenska napoved dobra.
In tako je tudi bilo. Zbudili smo se v jasno in ne preveč mrzlo jutro. Drugi dan je k sreči minil brez poškodb, smučanje pa je bilo vrhunsko. Janja je na žalost ostala v apartmaju, poslušala galsbo, počivala in brala knjige. Ta dan smo se lahko spustili po zgornjem delu smukaške proge, ker je bil spodnji del proge še zaprt. Smo pa za spodnji del izbrali trening progo, ki je približno podobna smukaški, le zadnja prelomnica je na smukaški progi videti precej bolj strma.
Tretji dan smo se Borut, Vesna, Petja in jaz odločili za smuko v Canazeju. In izbira je bila odlična, saj so bile proge vrhunsko pripravljene, vreme pa lepo sončno. Urban in Marjan sta odšla v Alta Badio, ostali pa so smučali kar v Gardeni. In ko smo že mislili, da je s poškodbami konec, se nam zgodi še ena nesreča. Skupil jo je naš najmlajši član Borut. Nerodno ga je v popoldnaskih urah vrglo preko kucla na progi in nerodno je padel. Imel je velikanske bolečine v trebuhu, vratu in rami. Takoj sem poklical reševalce in odpeljali smo ga v dolino do prvega zdravnika. Prve napovedi so bile bolj meglene, zato sva se morala iz Canazeija preseliti v bolnico v Cavaleze. Po vseh pregledih so zdravniki ugotovili da nima nič zlomljeno, poškodovana je bila samo vranica. Ker je bila poškodba kar resna sva se morala proti večeru zaradi varnosti preseliti z reševalnim vozilom v Trento. To pa je pomnilo, da je bila za naju smučarija končana. Da sem lahko normalno funkcioniral so nama na pomoč priskočile Petja in Vesna, ki sta z mojim avtom prišle v Cavaleze, da sta mi prinesle obleko, obutev, hrano in seveda denar. Noč sem tako preživel ob Borutu v 5. nadstropju bolnišnice v Trentu. Dolga in naporna noč. Vesna in Petja sta se vrnili nazaj v Gardeno in pred ostalo ekipo je bil še zadnji dan smučanja v lepem sončnem vremenu. Borut je ležal na postelji z bolečinami, jaz pa skakal od zdravnika do zdravnika, da sem lahko izvedal kaj več o poškodbi. Zdravnik mi je zagotovil, da ne bo potrebna nobena operacija, edini način ozdravitve je počitek. In tako je bilo potrebno ostati v bolnici še en teden.
Kljub vsem tem težavam smo se imeli na otvoritvi sezone super, prišla je le nova izkušna, to pa je kako ravnati v primeru, da pride do podobnih poškodb. Ob koncu lahko rečem, da semo vse skupaj odlično izpeljali. Z mislimi pa smo bili že v katero dolino bomo odšli smučat drugo leto.
