1. junij 2003

LAOS 2003 – dežela milijonov slonov

Laos, uradno imenovan Lao People´s Democratic Republic (LPDR), bi si zaslužil vzdevek »dežela miru«, to pa zato, ker država trpi za kroničnim pomanjkanjem hrupa. K temu vsekakor pripomore stalna redukcija elektrike, ko večina države lahko uživa sladkosti življenja le med šesto in deseto uro zvečer. To pa je lahko zelo moteče tudi za popotnike, ki se zaradi slabega cestnega sistema po več kot petnajstih urah vožnje (obvezna presedanja), znajdejo v kaki od pozabljenih vas, brez elektrike. Doživiš lahko popotniški šok.

V državi se večina prebivalstva ukvarja s kmetijstvom le toliko, da preživijo sebe in svoje najbližje. Omembe vredne veleposesti in številnega delavstva pa v Laosu nikoli ni bilo. Poskusi kolektivizacije kmetijstva so povzročile težave v osnovni preskrbi, saj so kmetje svoje imetje raje uničevali, kot da bi ga prenesli v kolhoze. Poleg tega pa je po komunističnem prevzemu države iz nje zbežalo kar okoli 100.000 ljudi, predvsem predstavnikov srednjega sloja, izobraženih ljudi in številnih manjšin. Vzrok temu je bil tudi novi režim, ki je se je globoko zarezal v sistem šolstva in zdravstva. Tak način oblasti pa daje vtis, da socializem vodi Laos v slepo ulico.

VIENTIANE – izhodišče za potepanja po Laosu

Moje potovanje po Laosu se je začelo v Bangkoku. V poznem popoldnevu sem z ostalimi popotniki na enem izmed parkirišč čakal na avtobus, ki nas je popeljal do mejnega prehoda v bližini mesta Nong Khai. Pot je bila dolga, na srečo pa avtobus ni bil poln in lahko sem si privoščil kar dva sedeža. Zgodaj zjutraj smo prispeli pred most Prijateljstva, ki povezuje Tajsko z Laosom. Most predstavlja prelomnico v novejši zgodovini Laosa. Most je prvič povezal obe državi leta 1994 in tako Laosu odprl nove razvojne možnosti, zlasti na področju turizma in trgovine. Na carini nisem imel težav in po nekaj kilometrih sem bil že v prestolnici Laosa.

Že prvi dan v Vientianu me je čakalo neprijetno opravilo. Pridobiti je bilo potrebno vizum za ponovni vstop na Tajsko in tako sem celo dopoldne v vrsti čakal na Tajski ambasadi. K sreči nisem imel težav in vizum sem lahko dvignil že naslednji dan. Mesto samo po sebi ni veliko, vendar si ga je najlažje ogledati s kolesom. Sposodil sem si kolo in se podal po ulicah mesta. Ceste v Laosu so v zelo slabem stanju, zato sem moral biti še posebej pozoren na luknje, ki jih ni bilo malo. Kmalu pa sem imel vsega dovolj in sem se raje odpravil izven mesta na podeželje in opazoval delo domačinov na riževih poljih. Ljudje v Laosu so zelo delavni, radi si med seboj pomagajo, vedno pa so pripravljeni tudi na pogovor s popotniki. Prva stvar, ki jo opaziš na obrazu je njihov nasmeh dobrodošlice.

Vientiane se zelo razlikuje od ostalih glavnih mest po svetu. V njem ni stanovanjskih blokov, nebotičnikov, glavna cesta nima pločnikov in je ob strani posuta s peskom. Je pa res, da imajo za razliko od severa elektriko čez ves dan.

Sonce se je začelo počasi spuščati, zato sem se odpravi na breg reke Mekong, kjer sem opazoval ribiče in čakal na čudovit sončni zahod. Ni me razočaral. Drugi dan sem si ogledal še nekaj muzejev, dvignil potni list in se odpravil prosti severu, v vasico Vang Vieng, ki slovi po čudovitih hribih in riževih poljih.

Vang Vieng –vasica v okolici slikovitih hribov

Vasica leži približno na pol poti med Vientianom in Luang Phrabangom, ki je drugo največje mesto v Laosu. V preteklosti je bil Vang Vieng nepomembna vasica, ki pa je z naraščanjem turizma, vse bolj pridobivala na pomembnosti. Večina popotnikov se tukaj vstavi, da se odpočije in si nabere novih moči, saj zna bit pot po severnem Laosu precej stresna in naporna. V okolici vasice se razprostira veliko slikovitih hribov, lahko pa si ogledate tudi eno izmed mnogih jam, ki vabi popotnike in obiskovalce. Mimo vasice teče manjša reka in domačini so popotnikom ponudili možnost spusta po reki z gumijastimi zračnicami. V vasi je vse več tudi novih hotelov, zelo popularne pa so predvsem restavracije, ki nudijo ogled filmov po DVD predvajalnikih. Tukaj lahko spoznaš veliko popotnikov, si izmenjaš ogromno informacij, predvsem pa dobro ješ.

Laos me je zelo presenetil z prehrano. Še nikjer v Aziji nisem tako dobro jedel. Ne vem, mogoče pa sem imel le srečo pri izbir restavracij. Poudariti pa je potrebno, da se pozna vpliv francoske kuhinje (zajtrk je čisto v tem stilu), jedel pa sem čisto vse od azijskih specialitet do evropske kuhinje. Večina Laožanov se prehranjuje s »sticky rise«, lepljivim rižem, ki ga hranijo v posebnih pokritih košaricah, imenovanimi »tip khao« in jedo z rokami, kjer ga s prsti oblikujejo v manjše ali večje kepe.

V Vang Viengu pa nisem samo poležaval, sposodil sem si kolo in se odpravil na potep po okoliški vaseh in si ogledoval življenje domačinov. Videl se praktično čisto vse. Ker večina ljudi živi od kmetijstva, srečaš ljudi predvsem na njivah, kako obdeluje zemljo še na star ročni način, kar pa me ni presenetilo. Laos je namreč šele v fazi odpiranja v svet in še kar nekaj let bo minilo, da se bodo tudi tukaj modernizirali.

Ko pomiriš hišne duhove

Vendar časa za kak daljši počitek ni bilo. Sledila je že po proti Luang Phrabangu. Na avtobusu sem spoznal Angleža (Ben) in Kanadčana (Nik) in med pogovorom sem ugotovil, da bosta ubrala približno enako pot po Laosu kot jaz. Skupaj smo se nastanili v isti hotel in se kasneje odpravili na večerjo, ki pa se je zavlekla. Vzrok? V Luang Phrabangu sem imel prvič priložnost preizkusiti eno izmed najbolj priljubljenih pijač Laožanov – Lao lao. Destilacija tega riževega žganja sicer ni legalna, pravzaprav gre za javno skrivnost, zaradi katere se nihče kaj preveč ne vznemirja. Lao lao najpogosteje ponudijo v posebnem ritualu pogostitve gostov. Pri tem gospodar požirek pijače najprej zlije na tla, da bi pomiril hišne duhove, zatem nalije najprej sebi, šele nato pijačo ponudi vsakemu od gostov. Pijače ne smeš zavrniti, saj bi s tem razjezil hišne duhove.

V Luang Phrabangu živi približno 16.000 prebivalcev, v mesto pa skoraj vedno polno popotnikov. Po ulicah ne boste srečali veliko avtov, še manj pa kombijev in tovornjakov. Tudi drugače je v Laosu zelo malo prometa. Železnic sploh nimajo, plovbo po reki Mekong (predvsem od Vientiana navzdol) motijo brzice, zato je za potovanje kljub slabim cestam najprimernejši cestni transport. A je tudi ta zelo slab, saj ga poleg pretežno goratega sveta in pomanjkljive cestne infrastrukture ovira še deževje. V času obilnih padavin od maja do septembra se neasfaltirane ceste (15% vseh cest je asfaliranih) spremenijo v blatne poti.

Luang Phrabang ponuja kar nekaj znamenitosti, omenim naj da je bilo v mestu zgrajenih kar 66 templjev, a jih je danes ohranjenih samo še 32 in vsi so lepih oblik in zanimivih umetniških podob. Mesto očara marsikaterega popotnika in turista, še zlasti pa tiste, ki hočejo izvedeti kaj več o samem budizmu in o Laosu v obdobju kraljevine. Ogledate si lahko muzej starejše zgodovine, templja Wat Xieng Thong in Wat Wisunlat. Če pa se boste odločili za celodnevni izlet, vas bo lokalni vodiči odpeljali z ladjico, severno po reki Mekong vse do znamenite jame Pak Ou, kjer vsakoletno izvajajo duhovne obrede in s sveto vodo čistijo Budine kipce z več kot 4000 podobami Bude. Med potjo se boste ustavili tudi v vasici Ban Sanghay , kjer izdelujejo viski in riževo žganje. Druga možnost pa je, da se s taxijem odpravite približno 30 km južneje do čudovitih slapov Kuang Si. Na vrhu slapov je modrozelena laguna v kateri se boste lahko ohladili, saj je vlažnost v zraku tukaj zelo visoka.

V hribovite predele severnega Laosa

Sledila je že vožnja proti severu, v vasico do katere lahko prideš samo po reki. Najprej smo se morali naložiti v prenapolnjen pik-up, ki nas je peljal do kraja…., od tod naprej pa nas je čakala še ena ura vožnje s čolnom. In končno smo prispeli. Družbo sta mi še vedno delala Ben in Nik. Vasica leži v ozki soteski, obdana z visokimi hribi, daleč od civilizacije in hrupa. Občutek imaš kot da si se vrnil dvajset in več let nazaj. Elektrike čez dan sploh ni, stranišča so zunaj hiš, radio in televizijo imajo le redki. Imajo pa nekaj kar bi si drugi nadvse želeli-mir. Edina povezava s svetom je ladjica, ki enkrat ali dvakrat na dan pride do vasice. Prijazno nas je sprejel starejši par in nam ponudil prenočišče. Živeli smo v malih, preprostih kolibah. Bili smo zadovoljni, pa tudi gospodinja se je trudila in nam vse dni dobro kuhala. Največji dogodek za domačine pa je, ko ob 19h v vasi prižgejo akumulator, ki dobre tri ure napaja celotno vasico. To je poseben dogodek za domačine, zberejo se okrog televizije z zanimanje spremljajo nadaljevanke in se med seboj pogovarjajo. Videti so srečni in zadovoljni.

Ljudje v vasi so zelo prijazni, saj celotna vas živi od norih popotnikov, ki si upajo tako globoko v džunglo, radi se pogovarjajo in prisluhnejo tvojim dogodivščinam. V vasi lahko vidite tudi ostanke odvrženih bomb, ki so jih ameriška letala v času vietnamske vojne odvrgla na Laos. Okolica pa ti ponuja tudi nekaj sprehajalnih poti, ki vodijo še do drugih vasi, lahko pa razigranim otrokom pomagaš pri ribolovu. Po štirih dneh bivanja je prišel čas za slovo, nas pa je pot vodila na severozahod do mesta Luang Namthi in naprej do kraja Muang Sing.

Na obisku pri gorskih ljudstvih

Z Nikom in Benom sem se dogovoril, da se bomo za dva dni odpravili v hribovit predele države, na treking do vasic na planotah, kjer živijo gorska ljudstva. Laos je sicer precej redko poseljena država s pestro etično sestavo. V državi živi nekaj več kot pet milijonov prebivalcev, ki pripadajo kar 48 različnim etičnim skupinam. Razdeljeni so v tri večje prebivalstvene skupine: Lao Lum, ki predstavljajo okoli 70% celotnega prebivalstva in živijo pretežno na ravnini vzdolž Mekonga, Lao Theung, ki predstavljajo 20% populacije in živijo na pobočjih in dolinah z nadmorsko višino do 1000 metrov, ter Lao Soung ali gorska ljudska, ki predstavljajo le 10% prebivalstva in živijo v gorskih dolinah in planotah, predvsem na severu države.

Izhodiščni kraj za obisk gorskih plemen je Muang Sing, ki je od Kitajske oddaljen le 9 km. Vsako jutro se zbirajo na jutranji tržnici, ko se iz hribovskih vasic spustijo do mesta, da se oskrbijo s sadjem, mesom in drugim. Nekatere plemena, predvsem Tai Dam in Akha, pa po glavni ulici mesteca vsiljivo prodajajo svoje ročne narejene izdelke: zapestnice, torbice, oblačila, prte, šale…Prodajajo precej agresivno in niso prizanesljivi niti pri dnevnih obrokih. Lastniki restavracij se za vsiljive prodajalke ne zmenijo in jim je za njihove goste malo mar. V oklici mesteca živi ogromno plemen oz. skupin.

Z lokalnim vodičem smo se odpravili na planoto v okolici kraje, na obisk k eni izmed gorskih plemen. Sam se na pot ne moreš odpraviti, saj ljudstva ne dovolijo, da tujci sami hodijo po teh predelih. Za obisk teh plemen, moraš tudi plačati nekakšno takso in dobiti potrebno dovoljenje. Vsaka izmed skupin ima tudi svoje narečje. Da so se naselili na planotah, so morali najprej skrčiti majhne zaplate v gozdovih in si na tem področju postavili bambusove kolibe. Vsako vas vodi poglavar, ki ga izberejo glede na imetje. Plemena se večinoma ukvarjajo z poljedelstvom in gojijo živino. Znotraj teh plemen vladata velika družbena in politična solidarnost. Živijo povsem drugačno življenje, kot smo ga vajeni mi, niso šolana, ne govorijo tujih jezikov, živijo v harmoniji z naravo in sledijo svojim tradicionalnim obredom in navadam. Popotniki s tem, ko obiskujejo njihove vasi, močno spreminjamo njihove navade in običaje. To se počasi odraža tudi na njihovem obnašanju.

Vožnja, ki jo ne pozabiš

Vrnili smo se s trekinga in moje bivanje po Laosu se je počasi končalo. Čakala me je še pot do Hua Xai, kraja ob reki Mekong na meji s Tajsko. Vsi popotniki po Laosu so mi govorili, da je to najhujši del poti po Laosu. In niso se motili. Zjutraj smo se vkrcali na prenapolnjen, posebej prirejen pik-up, poln domačinov, na strehi pa prtljaga. Vsak dan proti tajski meji peljeta dva natovorjena pik-upa. Pot je dolga, cesta pa v tako slabem stanju, da te skoraj kap. Dolgo časa je bila cesta za prevoz turistov zaprta zaradi številnih napadov gverile. Omenjena cesta poteka čez gorske prelaze, je luknjasta s številnimi jamami, ovinkasta, ni asfaltirana, čez njo se prelivajo reke, v deževni dobi pa je komajda prevozna. Nič čudnega, da so imeli težave z zdravjem celo domačini, ki so tukaj takšnih cest bolj vajeni kot popotniki. Priznati moram, da mi še nikoli v življenju ni bilo tako slabo, kot mi je bilo na tej poti. K sreči, smo eden drugega spodbujali, da bo vsega hudega kmalu konec. Konca pa kar ni hotelo biti. In po več kot 11 urah smo le prispeli na naš cilj. Vmes pa imeli le dva postanka. Nemočen, z glavobolom in bolečinami v želodcu, sem se komaj privlekel do hotela. Še sreča, da je bila v hotelu restavracija. Naročil sem si nekaj toplega za pojesti in se ulegel na posteljo. Že ob misli, da bom drugi dan na Tajskem, mi je bilo takoj boljše. In res, sledila je Tajska in nove dogodivščine na moji poti.