20. maj 2009

Turna smuka s Križa - 2410m

Dobra vremenska napoved in obilica snega v hribih. Odločitev, da greva s Kekcem še nekaj odsmučat je bila lahka. S Kekcem sva bila najprej dogovarjena, da greva že zjutraj pred 5.00 zjutraj, vendar sva potem v zadnjem trenutku prestavila na 6.30 uro. Tako, da sva bila za ta letni čas že kar malce pozna. Od Aljaževega doma v Vratih sva štartala ob 7.30 in dokler sva še hodila po gozdu je bilo prijetno. Dokaj hitro prideva do plaza in ugotovila sva, da se bo dalo prismučati čisto v dolino. Temeratura je naraščala, sonce je pripekalo, midva sva se pa potila in matrala.

V prvem delu poti se je na enem mestu smučina prekinila, saj je že zmanjkalo snega, ampak še vedno to ni bilo nič hudega. Malo višje na poti so se kar naenkrat prikradli oblaki in na najino srečo prekrili sonce, tako da je hoja postajala bolj prijetnešja. Pa tudi prek višine 2000m je začel pihati prijeten SZ veter. Sprva sva se mislila povzpeti samo do Stenarskih vratc, a naju v nasprotno prepriča naš rašiški član Jani Bele. Pove nama, da je boljše če odideva na Križ, saj je smuka z vrha odlična. Nisva dosti razmišljala in odšla do vrha Križa. Na vrhu sva bila nekaj minut pred 11.00 uro. Razgled ni bil najboljši zaradi vseh oblakov, vendar vidljivost pri spustu ni bila vprašljiva.

Na vrhu nisva ostala dolgo, saj je imel Kekec s seboj le eno majico in ga je zaradi vetra že malce zeblo. Spust je bil prava uživancija. Sneg je bil sicer moker, a dovolj zbit in predelan, da je ponudil odlično smuko. Na poti srečava še manjšo skupino turnih smučarjev, v manj kot pol ure sva že prišla do dela, kjer zmanjka snega. Za nekaj višinskih metrov sva morala smuči nesti, v zadnjem delu pa se je dalo odsmučati po plazu, ki je to zimo naredil pravo opustošenje in se spustil čisto v dolino. Smuka je bila možna skoraj do parkiriššča. Za ta letni čas razmere, ki jih lahko samo sanjaš.

Nekaj minut čez poldne sva bila v Alajaževem domu in na terasi oba začudeno zagledava kolega Androta. Razloži nama, da je imel namen z Žigetom, Markotom in Andrejko splezati Slovensko smer in odsmučati mimo Cmira, vendar mu je to preprečila slabost v želodcu. Tako sva mu s Kekcem delala družbo, dolker v dolino niso prišli še ostali trije. Sledil je še postanek na pivu in pot nazaj mimo Loke v Ljubljano.