Struška oz. Belska planina

Napovedan je bil lep sončen dan. Ravno pravšnji za hitro turno smuko. Barbara je nekaj omenjala da bi si lahko vzela prost dan in tako sva se na hitro dogovorila da gremo nekaj odsmučat. Javi mi samo, da gre z nami še Jemčk.

Na hitro pogledam kam bi lahko šli in ker je bila nevarnost snežnih plazov 3. stopnje predlagam Struško. Oba se strinjata z izborom cilja. Zaradi toplega vremena odrinemo že zelo zgodaj.

Ker se je meni mudilo nazaj v LJ v službo, se odpravimo vsak s svojim avtom. Barbara in Jemčk se namreč odločita da gresta po smuki še plezat v Malčco. Dobimo se na parkirišču pred domom Pristava ob 8.00 zjutraj. Vsi skupaj z enim avtom naprej po gozdni poti dokler je bila cesta splužena. Po dobrih 3 km dobimo ugodno parkirno mesto. Srečamo še domačina Žigeta z Jesenic, ki se nam pridruži na turi.

Najprej do sedla Kočna in potem po grebenu vse do vrha planote Belska planina od koder zagledamo vrh Struške. Na vrhu je manjši kontejner. Precej je pihalo zato se nismo zadrževali dolgo. Spustili smo se najprej do Planine Belska kjer srečamo še nekaj turnih smučarjev, potem pa naprej do parkirišča. Bil je odličen dan in še boljša smuka.

Smrekovec 1577m

Zima letos je res nepredvidljiva. Je pa ugodna za turne smučarje. Spet je pred vikendom zapadlo kar nekaj novega snega, tako da z visokogorjem ni bilo nič. Primzi je predlagal, da gremo nekam na sonce. Oba se nekako spogledujeva proti SV, kjer je bilo napovedano, da bo cel dan lepo vreme.

Jaz se nekako zapičim v Smrekovec. Ga predlagam in ekipca ga sprejme. Na turco se odpravimo Primzi, Janja, Barbara in jaz. Potrebno je bilo najprej priti na mozirski konec, do Mozirja še kar gre, potem pa cesta do Belih vod zgodba zase. Ampak nam uspe.

Avto pustimo v dolini, kjre so lepo splužili parkirni prostor, čeprav potem po pol ure hoje ugotovimo, da bi lahko z avtom šli višje. Ampak nismo se preveč sekirali. Bil je lep sončen dan. Od višjega parkirišča nadaljujemo proti koči na Smerkovcu. Čez prostrane pašnike, mimo kmetij, do smrekovega gozda, ki na srečo ni tako poraščen in takoj ugotovimo da bo smuka možna tudi mimo vseh dreves.

Primzi pobegne naprej, jaz mu sledim, punci pa za nama. Po dobrih dveh urah pridemo do koče, ki je pravi luksuz. Od tu pa do vrha Smrekovca je še 30 minut. Sonce lepo greje ozračje, čeprav je na vrhu, ki je plešast kar malce pihljalo. Domačin, ki je bil z nami na vrhu nam predlaga spust malo bolj desno po južnem pobočju, kjer je bilo do 30cm odličnega pršiča.

Smuka, ki si jo lahko samo želiš. Pri koči se še malo okrepčamo in potem je sledil še spust nazaj v dolino, ki kljub malo bolj toplejšem dnevu ni bil slab. Prismučamo čisto do avta, čeprav je bilo zadnjih 100 višinskih metrov skozi gozd kar napornih. Skoraj je bila kar trda, ampak neko uspešno prismučamo. Potem še skok mimo Šoštanja do Mozirja in naravnost v Afriko na odlično pico. Spet en odličen smučarski dan.