Vremenska napoved za vikend je bila dokaj ugodna. Planov je bilo kar nekaj, pa tudi z ostalimi kolegi z AO Rašica smo bili dogovorjeni, da jo nekam mahnemo. No, na koncu sva ostala z Jano sama. Predlagal sem, da se odpraviva na vrh 2394m visoke Planjave. Štartala sva ob 6.15 iz Ljubljane proti Kamniški Bistrici in z vzponom sva začela takoj po 7.00 zjutraj. Na razcepu V klinu sva krenila desno v Repov kot in ves čas vzpona so naju na desni strani spremljale Zeleniške špice. Po nekaj manj ko dveh urah sva bila na Srebrnem sedlu. Od tukaj do vrha Planjave pa je bilo le še nekaj več kot pol ure. Presenečena sva bila, saj je bil sneg proti vrhu Planjave precej južen, medtem ko je bil do sedla precej pomrznjen.
Na vrhu Planjave sva bila sama. Vetra ni bilo, vendar se kljub temu nisva zadrževala predolgo, saj so se začeli nabirati oblaki, ki so nama dali vedeti, da se morava spustiti nazaj v dolino. Odločila sva se, da bova sestopila do Kamniškega sedla. Prvi del je bil zaradi južnega snega precej naporen, tako da sva se do Sukalnika precej namučila. Iz Suhalnika sva že zagledala kočo na Kamniškem sedlu in takoj ugotovila, da sestop po normalni poti ne bo mogoč. Odločila sva se za sestop po Wisiakovi grapi, za katero sva ugotovila, da je dobro zalita s snegom in da težav s preskoki ne bi smelo biti. Na začetku sestopa prehitiva še en starejši par, ki je ravno tako sestopal. Malo sva bila začudena, saj sta bila brez čelad in dodatne opreme, imela sta le po en cepin. Po krajšem pogovoru sva nadaljevala s spustom. Grapa se je vse bolj ožala in proti koncu je bil naklon že kar velik, bilo je nekaj preskokov, ampak sva imela srečo, da so bili pokriti s snegom in da je bil sneg dovolj pomrznjen. Celotno grapo sva opravila brez večjih težav, vendar sva se na koncu vprašala kaj bo s starejšim parom, ki ravno tako sestopa za nama. Nekaj časa sva še čakala pod grapo in kaj hitro se je oglasil moški, ki nama je sporočil, da partnerica že zelo utrujena in da sama ne bo mogla sestopiti. Še sreča da sta imela s seboj 18m vrv. Jaz sem vzel vso Janino opremo in se podal navzgor po grapi, da ženski pomagam pri sestopu. Ko sem prišel na vrh grape, sva najprej zavezala žensko, jaz sem ji posodil še en cepin in pripravil vse potrebno za varovanje. In tako se je reševanje po zadnjem strmem delu grape začelo. Po dobri uri sem žensko varno pripeljal s pomočjo njenega partnerja skozi celotno grapo. Konec dober, vse dobro. Ker je bilo že zelo pozno sva kaj hitro nadaljevala pot v dolino, do avta sva prišla ob 18.00. Sledila je še pot v Lj in krajši postanek na zasluženem pivu.
