NIKARAGVA – dežela katastrof, nestabilnosti in prijaznih ljudi

Uradno ime: Republika Nikaragua

Velikost: 130.000 km²

Prebivalstvo: 5,2 milijonov prebivalcev

Narodnost: 69% mesticijev, 17% Evropskih priseljencev, 9% Afriških priseljencev in drugi

Uradni jezik: španski

Glavno mesto: Managua (900.000 prebivalcev)

Državna ureditev: demokratična republika

Začetek meseca junija je za vsakega študenta prava nočna mora. Potrebno se je učiti in pripravljati na izpite, mene pa je že vleklo nekam daleč, kajti julij se je že bližal. Namesto učenja sem raje surfal po internetu in iskal mojo naslednjo avanturo. Mislim, da izbira ni bila težka. Že dvakrat sem se iz Srednje Amerike vrnil navdušen nad lepotami in prijaznimi ljudmi. S punco sva se odločila da greva še malo nižje: cilj je bila Kostarika, Nikaragva in Honduras. Imela sva tudi srečo, saj vizuma za Nikaraguo nisva potrebovala. Čakala nas je le še dolga pot čez Atlantik. Žal pa je Nikaragua v svetu znana po burni zgodovini, ki jo zaznamuje predvsem dvoje: nestabilnost in naravne katastrofe. Neizprosni diktatorji, nemiri, korupcija, vojne in upori so v deželi pustili boleč pečat. Svoje pa so dodale še naravne katastrofe, ki so bile neusmiljene in za sabo pustile pravo razdejanje (hurikani in potresi). Nedavno pa so se pokazali novi upi za mir in demokracijo v Nikaragvi: leta 1990 je oblast iz rok sandinistov prevzela demokratično izvoljena predsednica Violeta Chamorro, leta 1997 pa jo je nasledil Arnoldo Aleman.

Dolge kolone in neznosna vročina

V Nikaragvo sva prispela po kopnem iz sosednje Kostarike. Na mejnem prehodu pa kolone vozil, od tovorjakov, avtomobilov do avtobusov. Naš avtobus pa seveda brez klime. Ni nam preostalo drugega kot čakanje. In ko sva pomislila, da je končno vsega konec, so sledila še druga uradniška okenca, kjer je bilo potrebno izpolniti nepotrebne formularje. Ob misli, da bo potrebno to storiti tudi na sosednji strani, v Nikaragvi, mi je postalo slabo. Okrepčal sem se šele na obmejnih stolnicah, kjer domačini prodajajo hrano, pijačo in ostale stvari. Vročina je bila namreč neznosna. Potrebovali smo skoraj pol dneva, da smo uredili vse potrebno za prestop meje. In končno: Bienvenidos a Nikaragva!Najina pot v Nikaragvo se je začela pravzaprav v Kostariki v zadnjem večjem kraju pred mejo, kjer sva si ogledala enega izmed mnogih vulkanov v tej čudoviti deželi. Že zgodaj zjutraj sva z drugimi domačini čakala na avtobusni postaji avtobus, ki nas bo popeljal do mejnega prehoda. Na koncu pa se je le izkazalo, da nisva bila edina tujca na avtobusu. Spoznala sva se s finskim parom, ki sta bila ravno tako namenjena v Nikaragvo. Bila sva navdušena, saj je družba vedno dobrodošla. Po dobrih dveh urah pa smo se kar naenkrat ustavili. Šofer nam je nekaj razlagal v zelo polomljeni španščini, tako da nismo prav nič razumeli. Ko pa sem pogledal skozi okno, mi je bilo vse jasno. Dolga kolona tovornjakov, ki so v vrsti čakali na prehod meje. Po dobri pol uri čakanja, smo od mejne policije dobili znak, da lahko prehitimo celotno kolono. Brez večjih težav smo prečkali mejo in kar na črnem trgu zamenjali dolarje v njihovo valuto-Cordobo. Počakali smo na prvi avtobus in že je sledila pot do našega prvega cilja.

Sladkovodni morski psi in delujoči vulkani

Lago de Nicaragua je največje srednjeameriško jezero. Najpopularnejši otok na jezeru pa je zagotovo Isla de Ometepe z vulkanoma Concepcion in Medera. Na otok pridete z manjšimi ladjami, ki vozijo z različnih manjših pristanišč ob obalah jezera. Na eno izmed zadnjih ladij tistega dne smo se odpravili tudi mi. Poleg mogočnih in še vedno delujočih vulkanov je zanimiv še ta podatek, ki sem ga zasledil v enem izmed popotniških vodičev: do nedavnega so v jezeru strašili sladkovodni morski psi. Domačini pravijo, da jih danes ni več, ker jih že nekaj let niso videli ali ujeli nobenega. Ta podatek mi ni pomiril niti na polovici naše vožnje, saj se je ladja kar naenkrat ustavila. Valovi so bili kar visoki, tako da je ladjo zibalo sem ter tja. Malce prestrašeni obrazi domačinov so nam dali vedeti da je nekaj narobe. Upravljavci ladje so skakali okoli motorja in si verjetno postavljali nešteto vprašanj. K sreči so po več kot pol ure premišljevanja le našli težavo in sledila je pot do otoka. Otok je zelo redko poseljen, na njem sta le dva večja kraja in nekaj manjših vasic, v katerih najdete tudi kakšen manjši hotel. V eno od vasic smo se odpravili tudi mi. V Kostariki sva s punco srečala Američanko, ki nam je priporočila, kje na otoku prenočevati. Živeli smo v zelo prijaznem družinskem hotelu z urejenimi sobami in odlično kuhinjo. Hotel stoji blizu plaže, na njej pa smo imeli postavljeno tudi mrežo za odbojko. Ceste na otoku so v zelo slabem stanju, med obema večjima krajema pa vozita tudi edina avtobusa na otoku. Otok vam ponuja ogled obeh vulkanov (najboljše v spremstvu domačina), veliko sprehajalnih poti, od blizu pa si lahko ogledate življenje domačinov. Ljudje so tukaj zelo prijazni, vedno radovedni in pripravljeni na pogovor. Na otok pride namreč zelo malo popotnikov, še manj turistov tako da je vsako srečanje s tujci nekaj posebnega. Pa tudi drugače po Nikaragvi ne srečate veliko tujcev, tu pa tam se najde kakšen avanturist, saj se večina še vedno boji sicer že davno končane državljanske vojne.

Zaščitni znak mesta je temperament

Granada, je staro konzervativno kolonialno mesto, ki si je z liberalnim Leonom, severno od Managve do leta1857 delila primat najpomembnejšega mesta v Nikaragvi. Pa tudi danes si upam trditi, da je eno najprijaznejših mest v državi. Mesto, tako kot vsa latinska Amerika, živi za dogodke in festivale. Žal, pa ravno ob našem obisku se v mestu ni dogajalo nič posebnega, razen hrupa in množice na mestni tržnici. Zaščitni znak mesta je temperament, zabava pa edina prava sprostitev. Sprehod po mestu ti ponudi slikovite ulice, zelo stare ohranjene stavbe in velikanske cerkve ter osrednjo katedralo s trgom, kjer se ponavadi zbirajo mladi zaljubljeni pari. Granada mi je bilo posebej všeč tudi zaradi dejstva, da smo si v mestu našli hotel z privatnim bazenom, kjer smo se lahko sredi dneva hladili in se zabavali. Mesto drugače leži na skrajnem severnem koncu jezera Lago de Nicaragva, kjer travnik ob jezeru postane večji del leta zabaviščni park, kjer se igra na srečo, stavi na bike, veseli, pije in poje. Največ obiskovalce park pritegne ob večernih urah, saj se tam odvijajo znamenite bikoborbe. Skoraj vsak obiskovalec pa najde nekaj zase. Srečo smo tistega večera poskusili tudi mi, vendar nismo bili uspešni. Po nekaj zaporednih neuspešnih poskusih smo se naveličali, odhiteli do trgovine po pivo in hrano. Sledila je manjša zabava ob našem bazenu. Park in pristanišče ob jezeru pa je tudi edini del mesta, kjer morate biti zelo previdni, saj so ropi tukaj zelo pogosti. To so nam potrdili tudi domačini, ki so nam svetovali, da se tam pozno zvečer ni primerno zadrževati.

Na vrhu vulkana Masaya

Znameniti vulkan Masaya se nahaja na pol poti med Granado in glavnim mestom Nikaragve Managuo. Ker se je ponovno obetal zelo vroč in soparen dan, smo odšli na pot zgodaj zjutraj. Na avtobusni postaji, kjer je zmeda vsakdanji pojav, smo le našli pravi avtobus, ki nas bo popeljal do vulkana. Takrat pa še nismo vedeli, kaj vse se bo ta dan zgodilo. Na starem ameriškem rumenem šolskem avtobusu smo edini turisti in tako deležni prijetne pozornosti. Po nekaj kilometrih pa: Pufff! Ustavimo se. Pogledam skozi okno in zagledam pnevmatiko razrezano na koščke. To je v Nikaragvi zelo pogost pojav. Tako kot tudi okvara motorja. Šofer nas obvesti, da rezervnega kolesa nima, zato je bilo potrebno počakati na naslednji avtobus. Med čakanjem pa beseda steče. Kdo smo, od kod prihajamo, kaj v življenju počnemo, če smo že poročeni in zakaj smo si za potovanje izbrali ravno Nikaragvo in podobna vprašanja. Še sreča, da smo vsi vsaj malo znali špansko, tako da je bil pogovor z domačini prav prijazen. In na koncu obvezno še slikanje. Med čakanjem sem lahko že predvidel, da bo naslednji avtobus nabito poln. In nisem se zmotil. Toda prijazni domačini so se malo stisnili in na cesti jih je ostala le še polovica. Na poti pa ugotovimo, da se ne bomo peljali mimo vulkana in da bo potrebno še enkrat prestopit. Vsi preznojeni ugotovimo, da naslednjega avtobusa za Masayo ne bo še najmanj pol ure. Kaj hitro smo si našli senco pod drevesom in pridno čakali. Čas hitro beži in že drvimo proti našemu cilju in novemu presenečenju. Šofer naenkrat ustavi in se zadere:«Masaya, Masaya!!! Zapustimo avtobus in ugotovimo, da je do vrha vulkana (do kraterja) še dobrih 5 km poti. Na našo srečo pride mimo šolski avtobus poln otrok in nas pobere.Vožnjo pošteno plačamo, saj smo celo pot tako rekoč prisiljeni plesati in peti z dijaki, kateri so na ekskurziji. V družbi dijakov smo si ogledali ta delujoč vulkan, iz kraterja katerega se neprestano dviga meglica. Eden izmed delov kraterja je po novem zaprt za oglede, ker je območje prenevarno. Kljub temu pa dobiš tisti pravi občutek, ki sem ga bil deležen že v Kostariki. Posebnost vulkana je tudi ta da ni poraščen, pobočja pa so deloma pokrita z ostanki lave. Ker smo se z našimi plesnimi sposobnostmi na avtobusi zelo izkazali, so nas dijaki in profesorja povabili na ogled še enega vulkana (Mombacho), ki se dviga nad Granado. Ta pa je pravo nasprotje Masayi. Je nedelujoč in zelo poraščen z gozdom in grmičevjem. Pa tudi pot na vulkan je dosti bolj naporna, saj je na vrh potrebno priti peš. Ker pa sta oba vulkana pobrala kar nekaj energije, je sledilo poležavanje ob našem bazenu v hotelu, ki se je nadaljevalo tudi naslednji dan.

Posledice potresa vidne tudi danes

Iz ptičje perspektive spominja Managva na revna barakarska naselja, polna blata. Nizke pritlične hiše, nobene arhitekture, ulice brez imen. Potres leta 1972 je naredil svoje. Središče mesta niso nikoli obnovili. Nova gradnja se je umaknila na rob mesta. Le hotel Intercontinental in banka Bank of America, najvišja zgradba v mestu, sta si drznila naložiti denar v visoko gradnjo. V mesto smo prišli, ko se je že stemnilo, tako da je bila vožnja v taksiju nekoliko šokantna, vsaj za oba Finca. Naš vodnik naju je napotil v Barrio Martha Quezada okrožje, kjer smo si našli hotel za naslednje tri dni. Kot vsa glavna mesta po Srednji Ameriki, je tudi to ponoči zelo nevarno, zato ti (večinoma) prijazni domačini odsvetujejo ponočevanje. Tiste dni smo si ogledali celotno mesto, saj smo ga prepešačili po dolgem in po čez. Njegova posebnost je, da leži ob istoimenskem jezeru, najboljši pregled nad mestom pa dobite, če se povzpnete na hrib Loma de Tiscapa, za hotelom Intercontinental. Ob ogledu lokalnih tržnic (Roberto Huembres, mercado Boer in San Miguel) dobite pravo sliko o hrani, obrti, ljudeh in o načinu življenja, ki ga v državi živijo. Po ulicah Manague pa lahko skoraj na vsakem koraku opazite grozote dolgotrajne državljanske vojne. Samo mesto pa me zelo spominja na Phnom Phem v Kambodži. Ob misli kaj vse so morali ljudje tukaj preživeti, se zgrozim. Zaradi neverjetne prijaznosti, odprtosti, lahkotnosti in pripravljenosti pomagati, si ljudje zagotovo zaslužijo boljše življenje. Če ne drugega se sem splača priti zaradi njih, ne bodo vas razočarali. Tudi mene niso. Sledil je čas za slovo. Sami in Tiina sta se odločila da odideta še malo na Karibsko stran, midva z Janjo pa proti jugu do Kostarike. Sledila je še zadnja skupna večerja in jutro, ko smo odšli vsak na svojo stran. Nekaj je bilo solz, pred nami pa nove dogodivščine, ki smo jih vsi nestrpno čakali. Adios, Nikaragva!