Z AO Rašica smo imeli na programu zadnji vikend januarja skupno turo – tečaj zimske tehnike v gorah. Že v petek zvečer se nas je večina zbrala v Erjavčevi koči na Vršiču. Cesta do koče je bila splužena, tako da večjih problemov ni bilo. Nekje do 22.00 ure smo se skoraj vsi zbrali v koči, sledila je pijača, pogovori in priprave na soboto.
Zbor za vse tečajnike je bil že ob 8.00 zjutraj. Ker so nekateri tečajniki prišli šele v soboto zjutraj, brez zamude ni šlo. Vsi skupaj smo bili pripravljeni pred kočo malo pred 9.00 uro. V programu smo imeli kar nekaj praktičnih primerov. Vse to smo opravljali kar v okolici koče, saj je teren tukaj odličen.
Najprej so nam alpinisti prikazali ledeniško navezo, kako ravnati v primeru, ko soplezalec pade v ledeniško razpoko, kako ga reševati in kaj je vse potrebno storiti. Po končanem prikazu, smo morali tudi tečajniki sami prikazati tovrstno reševanje.
Po prikazu je sledil krajši odmor in priparve na naslednje vaje. Matej nas je razdelil v štiri skupine po 6 tečajnikov in vaje so se lahko začele. Alpinisti so nam prikazali kako se naredi sidrišče, kako se ustaviti ob padcu na strmem pobočju s cepinom in brez njega, iskanje ponesrečenca ob plazu s sondo in žolno; navezo dveh alpinistov v strmem pobočju, kaj se zgodi, če soplezalcu zdrsne in kako ga varovati, za konec pa so nam prikazali kako se naredi pravi zimski bivak.
Po zasluženi večerji je sledil še sestanek kam se bomo odpravili naslednji dan, katere možne smeri lahko plezamo in kakšne bodo razmere. Ko smo se tečajniki razdelili, je sledil še družabni večer. Odhod vseh navez je bila predvidena za 7.00 zjutraj.
Večjih zamud zjutraj ni bilo. Skupaj z Majo, Borutom, Boštjanom, Milošem in Petrom smo se pridružili izkušenim alpinistom – Gorišku, Graparju in Kramerju in se odpravili proti vrhu 2547m visokega Prisanka (na tej poti se nam je kasneje na poti priključila še ena skupina tečajnikov, ki jih je vodil načelnik odseka – Janez Toni) V Z steni je grapa, ki je bila zasnežena in alpinisti so se odločili, da jo bomo probali premagati. Že po nekaj minutah hoje in ob pogledu na okoliške vrhove smo ugotovili, da piha zelo močan veter. Večjih problemov (razen močnega vetra) ni bilo, tudi samo grapo smo tečajniki opravili z lahkoto. Potrebe po varovanju ali navezah ni bilo.
Na vrhu grape smo imeli krajši postanek, del ekipe se je odločil, da zaradi vetra obrne in se spusti nazaj v dolino. Ostali smo nadaljevali proti oknu v Prisanku in od tukaj naprej smo krenili proti vrhu samo še trije: PJ, Borut in moja malenkost. Preplezali smo še eno daljšo in širšo grapo in stopili na vrh dela gore in v ozadju zagledali tudi pravi in najvišji vrh te gore. Ločil nas je le še manjši greben, vendar zaradi hudo močnega vetra, vrha nismo tvegali. Prevladal je razum. Le s pomočjo cepinov smo lahko čepeli na tem delu gore, naredili nekaj slik in se kaj hitro spustili proti dolini po isti poti nazaj.
Tudi ob spustu v dolino nas je veš čas spremljal močan veter, šele ko smo prišli nazaj na Vršič je le ta pojenjal. Na parkirišču pred kočo so čakali samo še nas tri in ko so bile vse naveze pri avtomobilih je načelnik ugotovil, da je tura uspela. Sledilo je še pozno kosilo v piceriji pri Matičku v Radovljici in skupne ture je bilo konec.
V spodnji galeriji nekaj slik družabnega večera:
Spodaj sem dodal še dva kratka filma, ki sem jih posnel v času zimske ture:
Grapa v Prisanku:http://video.google.com/videoplay?docid=-4252259362232641216&hl=en
Gorišek in tehnike vstavljanja s/brez cepinom:
http://video.google.com/videoplay?docid=1204261995602284527&hl=en
