Poskus v smeri Abrakadabra in smučanje v Zoncolanu

Za soboto je bil napovedan močan SV veter in z Rokom sva kar nekaj časa mozgala kaj bi šla lahko splezat. Kar nekaj časa sva se igrala z mislijo, da bi končno le probala splezat Kramarjevo grapo v Storžiču.

Zaradi nizkih temperatur v višinah sva se odločila, da štartava iz Ljubljane šele ob 7.00 zjutraj. Z avtom sva prišla približno 10 minut hoje od Koče pod Storžičem. Odpravila sva se pod steno in kar nekaj časa prmišljevala kaj naj narediva. Pihal je kar močan veter, zato sva se odločila, da raje poiskusiva splezati smer Abrakadabra v Malem Storžiču. Že sam vstop v smer je prava poslastica, 15 meterski skok, z naklonom med 75-80 stopinj. Zaradi trdega snega se odločiva da se ne bova varovala, kar se na konci izkaže za pravilno.

Nadaljujeva naprej po grapi, ko po približno 15 minutah plazanja zopet zagledava skok in oba nasmejana ugotoviva, da bo tudi tukaj šlo vse z lahkoto. Sneg v skoku pa čista polomija, vse je bilo mehko, tako da na koncu nisva mogla pripraviti niti terena da bi se lahko varovala. Spustiva se malo nižje, saj sva ugotovila da ima smer dva izhoda. No, tudi drugi skok, ki bi pomenil izhod in nadaljevanje po smeri je bil obupen. Sneg še slabši, imela sva sicer možnost varovanja v steno, vendar je bila ta izredno krušljiva, z nameček, pa sva z vrha dobivala pošiljke novega snega, ki ga je po intervalih nosil močan veter.

Ugotovila sva da bo nadaljevanje še slabše, zato sva se pametno odločila za sestop po smeri nazaj. Tudi na prvem skoku nazaj se nisva varovala, vendar se je na trenutke že čutila utrujenost, svoje pa so dodajale pošiljke snega, ki so bila na trenutke zares nadležne. Konec dober, vse dobro!

Za nedeljo pa sem se že pred enim tednom dogovoril z Marjanom, da bova šla smučat v italjanski Zoncolan. Smučarija je bila prava poezija. Na smučanju se nama je pridružil tudi Andrej.

Turna smuka z Rodice - 1966m

Zelo sem si želel malo turne smuke. In vedno me je mikala Rodica, ker je nekakšen turnosmučarski biser, ker se tekom zimske sezone veliko turnih smučarjev odpravi na vrh. Odločil sem se, da se v nedeljo tudi jaz preizkusim, s seboj pa sem povabil še Kekca, Tino in Mojco.

Odločili smo se, da ne gremo prezgodaj in vsi skupaj upali, da bomo lahko z avtom prišli čim višje po gozdni poti. Naše sanje so kaj hitro zbledele, ko smo se začeli voziti po bohinjski dolini, saj je bilo snega na S in Z pobočjih še zelo veliko. Tako smo morali avto pustiti čisto na dnu v Ribčevem lazu. To je pa takoj pomenilo, da bo pot na vrh dolga in naporna.

Sneg je bil v spodnjem delu zjutraj še precej trd, napredovali smo kar hitro, vendar se je do planine Suha kar precej vleklo. Vmes smo morali še dvakrat prečkati potok, kar je še dodatno otežilo našo hojo. Po skoraj treh urah le pridemo do planine in si prvoščimo krajši počitek in prigrizek. Že sam spomin na pot gor in potem smučanje po isti nazaj nam je dajal dodatnih moči še za zadnji del poti proti vrhu Rodice.

Snega na planini Suha na višini 1326m je bilo še veliko, nekje okrog štiri metre. Nadaljevali smo pot po levi strani, skozi malo bolj ozko grapo, kjer je bila naklonina proti vrhu že kar pravšnja. Šele na vrhu te grape ugotovimo, da bo pot še malo daljša kot smo sprva načrtovali. Moram priznati, da se je proti koncu že malo vleklo, jaz pa sem bil utrujen še od prejšnega dne, saj sva s Kekcom plezala v Z steni Planjave.

Kekec je kot vedno potegnil naprej, sledili pa sta mu tudi Mojca in Tina. Mene pa je iz metra v meter bolj zmanjkovalo. Vendar sem tudi jaz v malo manj kot petih urah stal na vrhu Rodice. Pot na vrh je zares zelo dolga in naporna. Pravijo da včasih videz vara. Ampak v tem primeru je res. Privoščili smo si seveda počitek in pripravili vse potrebno za spust. Zgornji del smučanja je bil za mene prava nočna mora. Na vrhu tanka plast trde skorje, ki pa se je na žalost udirala, tako da je meni (edini sem bil z krajšimi smučmi) povzročala veliko težav. Tina, Mojca in Kekec pa so seveda uživali. Bolj kot smo bili nižje, boljša je bila tudi smuka. Tako da sem lahko začel uživati tudi jaz.

Spust je bil prava uživancija, še najbolj pa, ko smo zavili v gozd in je bilo potrebno smučati med drevesi. Nižje proti dolini smo se priključili gozdni cersti, ki je bila zasenežena in smuka več ni bila problem, le še čakanje, da prismučamo do našega avtomobila. Po malo manj kot dveh urah z vsemi postanki smo bili pri avtomobilu. Sledil je še postanek v Srednji vas v piceriji Ema in deževna pot domov proti Ljubljani. Imeli smo srečo z vremenom in vremensko napovedjo, saj je pričelo deževati eno uro po našem prihodu v dolino. Lepo je bilo!

Pripravniška grapa v Planjavi III+/3, UIAA4+, 500m

Za soboto je blo kar nekaj načrtov, vendar so se spreminjali iz ure v uro. Na koncu smo se odločili za Pripravniško grapo v Planjavi, saj sta jo dva dni prej splezala Tina in Primož. Tina nam je javila, da so razmere super in da je sneg v grapi zbit in trd. Jasno je bilo le eno, da bo treba vstati zelo zgodaj.

V zadnjem trenutku se javi še naš načelnik in tko smo bili ekipca štirih fuflarjev. Moki, Kekek, Janez in jaz. Odhod izpred ferajna je bil ob 2.00 zjutraj. Na naše veliko presenečenje se nam v zadnjem trenutku pridruži še Tinin fant Primož, ki je le dva dni prej preplezal isto grapo. On sam se odloči, da bo tokrat poiskusil desno grapo od pripravniškega stebra.

K sreči je cesta do Jermance normalno prevozna in si tako prihranimo približno 45 minut hoje oz. pristopa. Hodili smo praktično v temi, tu pa tam se nam je skozi drevesa prikazala tudi Luna, ki nas je spremljala do vstopa v grapo. Ustavili smo se še pri planini na pastirjih, kjer smo pripravili vse potrebno za vzpon.

Prvi pravi problem grape je sam vstop, k sreči pa je bil zalit s trdim snegom. Tukaj se naklon giblje nekej okrog 80 stopinj, vendar večjih težav nismo imeli. Janez je potegnil naprej, Kekec je posoliral, midva z Mokijem pa sva se za vsak slučaj navezala. Dokaj hitro smo odpravili s skokom, plezanje naprej pa ni bilo več problem. Grapa se prosti vrhu enakomerno vzpenja, sneg je bil trd in cepini so držali. Vse bolj je bilo tudi svetlo, tako da smo imeli pregled nad celotno grapo. Vmes smo si privoščili na dveh grebenih manjši postanek, posneli smo celo dva filma in se na trenutke tudi hecali. Vse bolj se je tudi danilo, sosednji vrhovi pa so bili že obsijani s prvimi sončnimi žarki.

Na vrhu Sukalnika smo bili nekaj minut pred 7.00 zjutraj. Vrhu Planjave smo se odpovedali, edino Primož se je odločil, da spleza še grapo po JZ grebenu Planjave. Vendar je bil on hitrejši, tako da si je to lahko privoščil. Mi smo se že ves čas zavedali, da se moremo čimprej spustiti nazaj v dolino, zaradi nevarnosti snežnih plazov. Dnevne temperature so tudi v hribih ta čas kar precej visoke. V dolino smo se spustili po Wisiakovi grapi, ki je bila letos zalita kot še nikoli. Zaradi preobilnega snega in snežnih plazov, smo jo komaj prepoznali. Pri planini na pastirjih smo bili vsi skupaj malo po 8.00 zjutraj. Sledil je še spust v dolino do ava in pa obvezni pozni zajtrk v Kamniku. Naš načelnik se je privoščil cello kebab. Fant je bil zelo lačen….