24. december 2008

Val Gardena - Dolomiti SuperSki Premiere

Otvoritev sezone smučanja je postala že tradicionalnaOtvoritev sezone smučanja je postala že tradicionalna. Tako smo se tudi letos odpravili v Dolomite, vse skupaj se je začelo že v začetku novembra, ko je bilo potrebno rezervirati prenočišče. Marjan, ki je bil tudi organizator smučanja si je za cilj izbral Val Gardeno in datume našega smučanja priredil tako, da smo lahko ujeli tudi smuk za svetovni pokal, ki se vsako leto odvija na znameniti smukaški progi SassLong. Ekipa je bila kar številčna, na otvoritev sezone smo prvič povabili tudi punce, vsi udeleženci pa so bli: Marjan, Urban, Boštjan, Janez, Borut, Tina, Vesna, Petja, Janja in jaz.

Na pot proti Selvi Gardeni smo se odpravili v petek 19.12. takoj po službi. Pot nas je zaradi obilnih snežnih padavin in zaprtih prelazov vodila vse do Verone in naprej mimo Trenta in Bolzana do Selve Gardene. Na cilj smo prispeli v poznih urah, razen ene posadke, ki je zgrešila odcep pri Veroni in se odpeljala proti Milanu. Še sreča, da so dokaj hitro ugotovili, da so zgrešili poti in so prišli v Selvo Gardeno približno eno uro za nami. Apartma je bil odličen in dokaj hitro smo pripravili vse potrebno za jutro in odšli na počitek.

Komaj smo že čakali, da poženejo vse naprave, potrebno je bilo kupiti le še karte. V dolini ob čakanju na gondolo pa smo lahko opazovali smukače, ki so se pripravljali in trenirali na progi za trening. Med njimi smo se srečali tudi z našim asom Andrejem Jermanom. In tako se je prvi dan smučanja lahko začel. Žal, pa se ni začel dobro. Že na prvem spustu si je koleno poškodovala Janja, tako da je bilo za njo smučanja konec. Odpeljali so jo k privatnemu zdravniku, ki je ugotovil zlom kosti pod kolenom in dobila je opornico. To pa je pomenilo počitek. Ne pomnim, da bi kdaj na takšen način začel smučarsko sezono. Preprosto je imela smolo.

Ostali smo se prvi dan nasmučali, čeprav je v popoldnaskih urah pričelo rahlo snežiti. To nas ni oviralo, saj je bila vidljivost kar dobra. Ob prihodu v apartma pa smo seveda vsi z nestrpnostjo čakali na Janjine novice. Povedala nam je kaj se je zgodilo in kako je vse skupaj potekalo. Kasneje smo pripravili še obilno večerjo in se družili ob mrzlih pivah in odličnem vinu. Vsi pa seveda čakali naslednji dan, saj je bila vremenska napoved dobra.

In tako je tudi bilo. Zbudili smo se v jasno in ne preveč mrzlo jutro. Drugi dan je k sreči minil brez poškodb, smučanje pa je bilo vrhunsko. Janja je na žalost ostala v apartmaju, poslušala galsbo, počivala in brala knjige. Ta dan smo se lahko spustili po zgornjem delu smukaške proge, ker je bil spodnji del proge še zaprt. Smo pa za spodnji del izbrali trening progo, ki je približno podobna smukaški, le zadnja prelomnica je na smukaški progi videti precej bolj strma.

Tretji dan smo se Borut, Vesna, Petja in jaz odločili za smuko v Canazeju. In izbira je bila odlična, saj so bile proge vrhunsko pripravljene, vreme pa lepo sončno. Urban in Marjan sta odšla v Alta Badio, ostali pa so smučali kar v Gardeni. In ko smo že mislili, da je s poškodbami konec, se nam zgodi še ena nesreča. Skupil jo je naš najmlajši član Borut. Nerodno ga je v popoldnaskih urah vrglo preko kucla na progi in nerodno je padel. Imel je velikanske bolečine v trebuhu, vratu in rami. Takoj sem poklical reševalce in odpeljali smo ga v dolino do prvega zdravnika. Prve napovedi so bile bolj meglene, zato sva se morala iz Canazeija preseliti v bolnico v Cavaleze. Po vseh pregledih so zdravniki ugotovili da nima nič zlomljeno, poškodovana je bila samo vranica. Ker je bila poškodba kar resna sva se morala proti večeru zaradi varnosti preseliti z reševalnim vozilom v Trento. To pa je pomnilo, da je bila za naju smučarija končana. Da sem lahko normalno funkcioniral so nama na pomoč priskočile Petja in Vesna, ki sta z mojim avtom prišle v Cavaleze, da sta mi prinesle obleko, obutev, hrano in seveda denar. Noč sem tako preživel ob Borutu v 5. nadstropju bolnišnice v Trentu. Dolga in naporna noč. Vesna in Petja sta se vrnili nazaj v Gardeno in pred ostalo ekipo je bil še zadnji dan smučanja v lepem sončnem vremenu. Borut je ležal na postelji z bolečinami, jaz pa skakal od zdravnika do zdravnika, da sem lahko izvedal kaj več o poškodbi. Zdravnik mi je zagotovil, da ne bo potrebna nobena operacija, edini način ozdravitve je počitek. In tako je bilo potrebno ostati v bolnici še en teden.

Kljub vsem tem težavam smo se imeli na otvoritvi sezone super, prišla je le nova izkušna, to pa je kako ravnati v primeru, da pride do podobnih poškodb. Ob koncu lahko rečem, da semo vse skupaj odlično izpeljali. Z mislimi pa smo bili že v katero dolino bomo odšli smučat drugo leto.

13. december 2008

Jerebikovec - 1593m

Jerebikovec se postavlja pred julijske velikane nad Krmo kot mogočen gozdnati hrbet z značilnim, zaobljenim vrhom, kakršnega vidimo z južnih pobočij Dovške Babe, kadar pa k njemu zremo iz Savske doline, tam od Mojstrane ali z Dovjega, ga komaj opazimo, predvsem pa ne vemo, da za strmimi, poraščenimi in s prepadnimi grapami preoranimi pobočji stoji zanimiv sredogorski vrh, celo najvišji v planotasti Mežakli, ki jo globoka Radovna na jugu odriva stran od osrednjega telesa Julijcev, čeprav k njim v vseh, tudi strokovnih (geoloških, geografskih…) pogledih sodi, Sava Dolinka na severu pa od zahodnih Karavank. Predvsem pa je ta nekoliko skrivnostni in pohodniškemu vrvežu umaknjeni vrh vseh presežnikov poln razgledni balkon na vse, kar ponujajo severna panorama Julijcev, južna obzorja Karavank in zahodni obronki Grintovcev.

Bila je oblačna sobota, iz Ljubljana pa smo krenili nekaj po 8.00 zjutraj, ne preveč zgodaj, da smo se lahko v miru tudi naspali. Družbo so mi delale tri ferajnovke: Tina, Mateja in Mojca. Naš cilj sploh ni bil vrh, ampak gazenje. Celi teden je v močno snežilo in tako je zapadlo v visokogorjo zelo veliko snega, zato je bil vrh Jerebikovca v teh razmerah pravšnji cilj. No na koncu smo zelo veliko gazli in osvojili tudi vrh.

Koliko je nanj speljanih poti po lovskih prehodih in po živalskih stečinah vedo le domači ljudje, ki žive pod obronki Mežakle, v Mojstrani in Radovni, z vzhoda pa se visoko pod Jerebikovčev vrh preko vsega Mežaklinega gozdnega hrbta vzpne gozdna cesta. Kljub prepotrebnim zapornicam pred motoristično objestnostjo tega pristopa na Jerebikovec ne gre priporočati, ker mu vendarle velja stopiti na teme po najbolj strmi in tudi najkrajši poti, iz Mojstrane in prek planine Mežakle, na obli vrh z lično leseno kočico, dokazom, kako domači ljudje spodaj cenijo svoj razgledni biser in tja gor hodijo zaradi zdravja, zato, ker imajo hrib radi, malo tekmujejo med seboj ter dokazujejo, da se k tako širokim razgledom splača hodi vsak dan, zjutraj in zvečer, pod vročim soncem in v globokem snegu, v pomladnem cvetenju in jesenskem venenju.

Naše izhodišče je bila Mojstrani, od koder smo se po cesti v Radovno odpeljemo do velike table, ki nam naznanja, da stopamo v Triglavski narodni park. Tam se odrečemo asfalta in avtomobila in se pri prvi oznaki za Mežaklo začnemo vzpenjati v strmo pobočje, ki popusti šele na zahodnem robu planine Mežakle, kamor z vzhoda pripelje gozdna cesta. Mimo spomenika padlim partizanom, teh obeležij v tem koncu ni malo, gremo po cesti do velikega obračališča in od tam navzgor skozi strm gozd prav na vrh Jerebikovca.

Tam vam bo lepo in boste presenečeni nad širjavami obzorja. Iz oči v oči se boste spogledovali s kakšno svojo visoko julijsko znanko, tam vas bo vznemirila kakšna prelepa cvetka na prostrani vršni poseki in boste v vpisni knjigi ljubkega »bivaka« našli zapisano ime dragega znanca. Vsemu temu se lahko nadejate, predvsem pa lahko ves čas živite v prepričanju, da med vzponom na Jerebikovec res hodite v tiste kamrice našega gorskega sveta, kjer tišina šepeta ob zborovskem petju triglavskih vetrov v gostih drevesnih krošnjah in mu s svojo pevsko zagnanostjo odgovarja številno ptičje ljudstvo.

Planinskega udobja odprtih koč tukaj ni, omenjene poti na vrh ni težko najti, skrite poti in stečine pa naj ostanejo takšne kot so, namenjene le izbranim in posvečenim.