Komaj smo že čakali, da poženejo vse naprave, potrebno je bilo kupiti le še karte. V dolini ob čakanju na gondolo pa smo lahko opazovali smukače, ki so se pripravljali in trenirali na progi za trening. Med njimi smo se srečali tudi z našim asom Andrejem Jermanom. In tako se je prvi dan smučanja lahko začel. Žal, pa se ni začel dobro. Že na prvem spustu si je koleno poškodovala Janja, tako da je bilo za njo smučanja konec. Odpeljali so jo k privatnemu zdravniku, ki je ugotovil zlom kosti pod kolenom in dobila je opornico. To pa je pomenilo počitek. Ne pomnim, da bi kdaj na takšen način začel smučarsko sezono. Preprosto je imela smolo.
Ostali smo se prvi dan nasmučali, čeprav je v popoldnaskih urah pričelo rahlo snežiti. To nas ni oviralo, saj je bila vidljivost kar dobra. Ob prihodu v apartma pa smo seveda vsi z nestrpnostjo čakali na Janjine novice. Povedala nam je kaj se je zgodilo in kako je vse skupaj potekalo. Kasneje smo pripravili še obilno večerjo in se družili ob mrzlih pivah in odličnem vinu. Vsi pa seveda čakali naslednji dan, saj je bila vremenska napoved dobra.
In tako je tudi bilo. Zbudili smo se v jasno in ne preveč mrzlo jutro. Drugi dan je k sreči minil brez poškodb, smučanje pa je bilo vrhunsko. Janja je na žalost ostala v apartmaju, poslušala galsbo, počivala in brala knjige. Ta dan smo se lahko spustili po zgornjem delu smukaške proge, ker je bil spodnji del proge še zaprt. Smo pa za spodnji del izbrali trening progo, ki je približno podobna smukaški, le zadnja prelomnica je na smukaški progi videti precej bolj strma.
Tretji dan smo se Borut, Vesna, Petja in jaz odločili za smuko v Canazeju. In izbira je bila odlična, saj so bile proge vrhunsko pripravljene, vreme pa lepo sončno. Urban in Marjan sta odšla v Alta Badio, ostali pa so smučali kar v Gardeni. In ko smo že mislili, da je s poškodbami konec, se nam zgodi še ena nesreča. Skupil jo je naš najmlajši član Borut. Nerodno ga je v popoldnaskih urah vrglo preko kucla na progi in nerodno je padel. Imel je velikanske bolečine v trebuhu, vratu in rami. Takoj sem poklical reševalce in odpeljali smo ga v dolino do prvega zdravnika. Prve napovedi so bile bolj meglene, zato sva se morala iz Canazeija preseliti v bolnico v Cavaleze. Po vseh pregledih so zdravniki ugotovili da nima nič zlomljeno, poškodovana je bila samo vranica. Ker je bila poškodba kar resna sva se morala proti večeru zaradi varnosti preseliti z reševalnim vozilom v Trento. To pa je pomnilo, da je bila za naju smučarija končana. Da sem lahko normalno funkcioniral so nama na pomoč priskočile Petja in Vesna, ki sta z mojim avtom prišle v Cavaleze, da sta mi prinesle obleko, obutev, hrano in seveda denar. Noč sem tako preživel ob Borutu v 5. nadstropju bolnišnice v Trentu. Dolga in naporna noč. Vesna in Petja sta se vrnili nazaj v Gardeno in pred ostalo ekipo je bil še zadnji dan smučanja v lepem sončnem vremenu. Borut je ležal na postelji z bolečinami, jaz pa skakal od zdravnika do zdravnika, da sem lahko izvedal kaj več o poškodbi. Zdravnik mi je zagotovil, da ne bo potrebna nobena operacija, edini način ozdravitve je počitek. In tako je bilo potrebno ostati v bolnici še en teden.
Kljub vsem tem težavam smo se imeli na otvoritvi sezone super, prišla je le nova izkušna, to pa je kako ravnati v primeru, da pride do podobnih poškodb. Ob koncu lahko rečem, da semo vse skupaj odlično izpeljali. Z mislimi pa smo bili že v katero dolino bomo odšli smučat drugo leto.
