Zadnji teden leta 2010. Vreme se je na hitro obrnilo in napoved je bila sanjska. V službi je bilo bolj ali manj vse pod kontrolo in konec leta ni obetal neke velike panike. Odločitev je bila jasna: grem v Bovec.
In mi v petih prečudovitih dneh uspe naredit 5 fantastičnih turnosmučarskih spustov, povsod kamor sem šel sem bil prvič.
M. Ruše na Mangarstko planino
Iskal sem tako bolj hitro varianto in se odločil, da grem pogledat proti Mangartskem sedlu. Na parkirišču bolj malo snega in višje gor proti planini vse bolj ali manj trdo in ledeno. Na planini pa hitra odločitev, da ne nadaljujem proti sedlu ampak sem jo ocvru kar levo proti Ruši. Odločitev je bila zadetek v polno. Višje ko sem bil, več je bilo pršiča. Na vrhu pa prava poezija. Moram priznati, da tega dela sploh nisem poznal. Pogledi z vrha pa naravnost fenomenalni. Odločim se, da odsmučam proti planini po drugi bolj širši strani Ruše, ki je ponujala izvrstno smučarijo. Res lep dan, hiter ampak uživaški.
Monte Coco – 1941m
Drugi dan se odločim za Italijo. Čist po naklučju. Zjutraj se zbudim in pregledam razmere in vidim na turnem klubu Gora, da so razmere na italjanski strani fenomenalne. Zapeljem se v tiste konce in hitro ugotovim, da bo smučarija dobra. Do vrha imam malo manj kot dve uri hoje. Spodaj je bilo trdo, višje gor pa celo spet pršič in na nekaterih delih še nič zvoženo. Nasmeh na obrazu in normalno dolična smučarija in zares dobra tura.
Škrbina prednje Špranje
Spet ponovim vajo, zjutraj pogledam na netu razmere in se odločim za Škrbino. Ne vem zakaj? Enostavno nisem imel ideje, pa želel sem si nekam blizu, da ne bo veliko vožnje. In spet v Berlusconiland. Spet zelo dobra tura. Začetek je zelo ovinkast saj se do Viške planine vzpenjaš po kolovozu, ki poleti pelje do tovorne žičnice, ki na Refugio Corsi vozi material in vso opremo. Od Viške planine pa do vrha Špranje prava poezija. Bil sem sicer že malo pozen, ampak razmere niso bile slabe.
Edino malo me je skrbelo, ker so se iz sten non stop sipali manjši plazovi in bolj kot sem se bližal steni, bolj mi je vse skupaj postajalo čudno. Ni šlo za ne vem kakšne količine snega, samo vseeno je bil občutek malce čuden. In enkrat se je res konkretno usulo in me pregnalo. Rekel sem si, da ne bom tvegal in sem raje po hitrem postopku na vrhu obrnil in kar hitro odsmučal nazaj do Viške planine. Tam počitek in pa trenutki zame. Na soncu. Bilo je čarobno...
Bivak pod Špičko – 2063m
V Bovec pride že gorenjska ekipa (Blaž, Jakob, Matic, Barbara, Tadeja in Sara). Dogovorimo se, da bi smučal z njimi. Niso imel nič proti in predlagam jim bivak pod Špičko. Malo pred izvirom Soče ugotovim, da sem pozabil na pancerje. Tisti dan sem bil malec zmeden, krivi za to pa sta Nina in Tina, zgodil se je eden dogodek o katerm pa ne smem govoriti. Konec dober vse dobro. Vrnem se po pancerje, gorenjska ekipca gre naprej. Jaz pa za njimi z 30min zaostankom.
Nekje na polovico poti ujamem Tadejo, ostali so malce naprej. Bili smo tudi že kar pozni, ampak k sreči je bila JV stran, tako da je bilo sonce še z nami. Do bivaka pridejo Jakob, Blaž, Sara in Barbara, jaz do zadnje terase in ravno tako tudi Tadeja, čeprav je malce zaostala. Jaz nisem šel višje, ker je bil bivak že v senci. Smučarija v dolino je bila na trdi podlagi, ampak kar zanimiva in pestra. Več kot 1000 višinskih metrov spusta. Spet en odličen dan in še boljša družba.
Pecol pod Montažem
Silvestrovo. Petek. Bilo je potrebno pogruntat nekaj bolj u easy in določimo se za Pecol. Res lep dan, malce že kar topel ampak spet vrhunska smučarija. Zapeljemo se do Nevejskega prevala in od tam s smučkami prečimo vse do planin na Pecolu. Tukaj pa poezija, od kje boš smučal si lahko celo zbiraš. Mi krenemo vse do stene pod Montažem in odločimo se za pravo varianto: sneg je bil za gor še kar trd, vendar ga je močno sonce toliko zmehčalo, da je bila zgornja skorja odlična za smučat in zavoje.
Potem pa gas v Bovec in priprave na silvestroivanje in žur v centru Bovca. Bilo je kot vedno odlično.
