KAMBODŽA – v deželi Kmerov

Uradni ime: Kraljevina Kambodža

Velikost: 181.035 km²

Prebivalstvo: 13,12 milijonov prebivalcev (94% Kmerov, 4% Kitajcev, 1% Vietnamcev)

Uradni jezik: Prebivalci govorijo v večini kmerski jezik, sporazumevanje pa poteka tudi v angleškem in francoskem jeziku.

Glavno mesto: Phnom Penh

Vera: 95% je budistov, ostalo so muslimani in katoliki

Državna ureditev: ustavna monarhija

Kambodža zna biti zelo zanimiva, a hkrati tudi nevarna dežela za vsakega popotnika. Država je naslednica mogočnega kmerskega imperija, ki je vladal večini ozemlju, kjer ležijo danes Kambodža, Vietnam, Laos ter Tajska. Zelo počasi se je začela prebujati iz zaspanih let politične izolacije, v katero jo je pahnila starejša zgodovina. Številne krvave vojne, politični interesi in slaba izbira voditeljev, so pustili na deželi in ljudeh pečat razdejanja, ki je viden še danes. Je ena najrevnejših držav na svetu, saj se večina prebivalstva živi v ruralnih predelih (kar 80%), povprečna življenjska starost je 45 let, okrog 20% otrok pa umre pred petim letom starosti. Kar neverjetno se zdi, da se po vseh teh letih nestabilnosti in preobratov pomirja. Odprla je dolgo zaprta vrata in danes jo lahko obiščete tudi po kopnem.

Kambodža danes

Politična situacija v državi še vedno ni stabilna, saj danes Kambodžo zaznamujeta dva pojava: visoka stopnja korupcije in pokvarjeni politiki. Država se je kot ustavna monarhija znašla v točki, ko krojijo usodo naroda posamezniki, na oblasti ostali kot zlovešči ostanki prejšnjih režimov, ko cvete korupcija in ko je svoboda govora le nepomembna točka v nekem davno pozabljenem aktu. Opozicija je brez moči, imena novinarjev, nenaklonjenih režimu, se kaj rada znajdejo med primeri črnih kronik, državo pestijo pomanjkanje usposobljenih kadrov in vojska ter policija sta vse prej kot zanesljiva izvrševalca zakona, meja med legalnim in nelegalnim pa se je tako že davno zbrisala.

Ceste podobne minskemu polju
V dopoldanski urah smo iz Saigona (Vietnam) prispeli v Moi Bai na vietnamsko – kambodžko mejo. Blatna pot je bila polna domačinov iz obmejnega pasu, ki so natovorjeni prevažali vse mogoče stvari in pridelke. Manjkali niso niti otroci, ki so prodajali ustekleničeno vodo in za drobiž so ti bili pripravljeni pomagati in posredovati kakšno uporabno informacijo. Na meji smo se lahko kar zasidrali, kajti kambodžijski cariniki so cepljeni proti hitrosti in spominjajo na upočasnjene posnetke. Izpolniti je bilo potrebno obrazec za prestop meje, potem pa smo morali čakati, da se je nekaj uradnikov odločilo, da te spustijo čez mejo. Ko je potni list žigosan, pa pred sabo zagledaš razrito cesto, ki verjetno vodi v daljno preteklost.

Ceste, če jim sploh lahko tako rečemo, so v zelo slabem stanju. Že omenjena cesta si tega gotovo ne zasluži, kajti gre za razrito makadamsko cesto, ki je bila včasih asfaltna, a so jo gosenice tankov in eksplozije povsem uničile. Tako so luknje danes dovolj velike, da se odrasel človek uleže vanjo, pa luknje ne zapolni. Dostikrat je vožnja po taki cesti skoraj nemogoča, zato malo vijugaš okoli lukenj, malo pa se voziš po travnikih in njivah ob cesti. Bil je čas deževne dobe, zato so bile ceste ena sama namočena past. Ne pomnim, da bi brez postanka prevozili več kot deset kilometrov. Ali smo se v blato zarili mi, ali pa je bilo potrebno pomagati kakšnemu drugemu vozilu, ki je obtičalo v blatu. Po cestah v Kambodži vozijo večinoma le džipi japonske izdelave ali pa pik upi, ki so prirejeni za vožnjo ljudi in tovora. Tudi naš ni bil izjema. Vozili smo se v natlačenem prtljažniku, sedeli en ob drugem in možnosti za premikanje ni bilo, razen ko te je divja vožnja vrgla v zrak in si imel občutek, da se prevažaš kot krompir. Po več kot devetih urah smo prispeli v glavno mesto, ki nas je pričakalo že v mraku. Vožnja je bila res naporna, tako da jo priporočam le najbolj vztrajnim in tistim, ki jim skoraj nič ne pride do živega. Vse blatni, z modricami in bolečinami v mišicah smo si v centru mesta našli hotel. Sledil je počitek.

Phnom Penh – siva prestolnica nekdanje Kampučije

Mesto je čez dan polno ljudi, po ulicah se vozijo avtomobili in mopedi. Na vsakem koraku je vidno razdejanje, ki so ga pustili Rdeči Kmeri, ki so leta 1975 skupaj s kitajsko pomočjo zasedli mesto. Ljudje v črnih uniformah z rdeče-belimi rutami so delali nove ljudi, družbo po vzoru komunizma. Ljudje so umirali in mestu Phnom Penh pravijo tudi mesto duhov. Po ocenah je umrlo okrog dva milijona ljudi, morda celo več. Na ulici lahko srečate invalidne in pohabljene ljudi, v dušah vseh pa je še vedno zgodovina in dogodki, ki so tako zaznamovali mesto. Korupcija je vse večja, kriminal raste, vse več je prostitucije. Zelo veliko presenečenje pa je bila uporaba droge. V JV Aziji je droga lahko dostopna in uporabna, a so kazni za posedovanje le te zelo velike. Kambodža pa je pravo nasprotje tega. Vedno in vsepovsod si lahko opazil kajenje marihuane (da o trših drogah ne govorim), ki si jo lahko kupil v skoraj vsaki restavraciji ali lokalu. Dobiti pa jo je možno tudi na ulici, saj te preprodajalci kar naprej nadlegujejo. Kljub burni in nasilni preteklosti ostaja mesto nedvomno očarljiv kraj za popotnike. Poleg nekaterih svetišč oz. samostanov (Wat Ounalon, Wat Phnom Wat Lang Ka) najdemo tukaj tudi čudovito srebrno pagodo, ki je ena izmed redkih mest v Kambodži, kjer še najdemo umetnine, ki dejansko poosebljajo briljantnost in bogastvo kmerske kulture. Obvezen pa je ogled kraljeve palače in Narodnega muzeja, v katerem si lahko ogledate življenje kamboških ljudi skozi stoletja. Na vsakem programu za turiste pa boste zagotovo zasledili tudi Choeung Ek-Killing fields, tako imenovana polja smrti. Polja so neprijeten spomin na krutost ter zlobo, ki so jo sejali Kmeri. Le 15 km jugozahodno od središča mesta je bilo ubitih prek 17000 ljudi. Več kot 8000 lobanj, urejenih po spolu in starosti, lahko še vedno vidimo skozi steklo spominskega svetišča, ki so ga zgradili leta1988. Prizori, ki jih ne pozabiš tako hitro.

Jezero Tone Sap in vasi na vodi

Pot nas je vodila naprej do vasice Siem Reap, kjer smo si ogledali največji in najlepši tempelj v JV Aziji. Na izbiro smo imeli vožnjo po cesti s pik-upom ali pa po jezeru z manjšim gliserjem. Odločitev ni bila težka. Zgodaj zjutraj smo se zbrali pred hotelom, po zajtrku smo se naložili v kombi in krožili po mestu ter pobirali popotnike. Kakšnih 12 nas je bilo in kmalu smo prišli do nekih barak, ki naj bi bile pristanišče. Sledilo je vkrcavanje in vožnja do Siem Reapa. Priznati moram, da sem se vožnje nekoliko bal. V Vietnamu smo srečali popotnike, ki so nam povedali da so bili priče ropa rečnih gusarjev. Ti ropi so kar pogosti, tvoje življenje pa ni v nevarnosti, saj poberejo le stvari, ki so kaj vredne. Le sodelovati je potrebno z roparji in se ne igrati heroje. Že po nekaj minutah je kapitan odprl pokrov, ki je vodil na streho gliserja. Od tukaj smo imeli čudovit pogled na celotno jezero, ki se je počasi širilo. Za okoliške prebivalce je jezero vir preživetja. Zelo veliko ljudi si je tukaj zgradilo hiške, ki v monsunskem obdobju komaj zdržijo breme nekajkrat višje gladine vode. Pred hiško pa je obvezno kakšna stara barka ali ladjica, na njej pa zagotovo ribiška mreža. Ribolov je za prebivalce jezera glavni vir prehranjevanja. Ko smo se približevali eni izmed mnogih skupin hišk, je kapitan zaradi varnosti upočasnil vožnjo. Na balkonih in vhodnih vratih si lahko opazoval razposajene otroke, ki so nam mahali v pozdrav. Sonce je pričelo že močno pripekati, zato smo se odpravili nazaj v kabino. Po nekaj več kot 4 urah smo prispeli v neko močvirje, okoli gliserja pa je bilo naenkrat polno majhnih čolnov. Domačin nam je razložil, da pristanišča tukaj ni in da se bo potrebno vkrcati v male čolniče, ki nas bodo odpeljali do kopnega. Gladina jezera v tem delu ne omogoča nadaljnje vožnje. Sledilo je še nekaj kilometrov po razritih cestah in že smo bili v Siem Reapu.

Angkor – prestolnica nekdanjega kmerskega imperija

Siem Reap je izhodiščna točka za odkrivanje Angkorja, ki spada med osem svetovnih čudes. Več kot petdeset templjev, posvečenih bogovom budizma in hinduizma, se razteza na 300 km². Angkor je prestolnica nekdanje kmerske države, ki je vladala na mnogo večjem prostoru kot je danes Kambodža. Vstopnina za ogled tega nekdanjega imperija je 40 dolarjev in ti omogoča tridnevni obisk templjev. Če se zadovoljiš samo z enim dnem je cena polovična, a tako veličastno delo človeka si zagotovo zasluži več pozornosti kot le nekaj ur. Poudariti je potrebno, da je to arhitekturno čudo v času vojne utrpelo zelo veliko škodo, saj so Kmeri uničili in oropali veliko umetnin. Angkor je del svetovne kulturne dediščine, ki je pod burnim očesom vojske in zaščiten s strani UNESCA. Po vseh teh letih pa je še vedno ostal velika neznanka za zgodovinarje in arheologe, saj je bil več kot trideset let za turiste zaprt. To je opazno tudi danes, saj so nekateri predeli nedostopni, nekaj templjev pa je zaraščenih in neraziskanih. Zagotovo pa lahko zatrdim, da je Angkor eden najbolj skrivnostnih kulturnih dosežkov v zgodovini človeštva.

Angkor je od vasice oddaljeno le nekaj kilometrov. Najlažje si je templje ogledati z najetim motorjem ali avtom, saj je pešačenje po tako velikem ozemlju predolgotrajno in utrudljivo.

Najlepši je Angkor zgodaj zjutraj, ko ga zbudijo žarki sonca, ki se dvigajo izza dreves v okolici templjev. Zato smo na pot krenili že ob petih zjutraj in po plačilu vstopnine smo čakali, da sonce vzide. Ko se je popolnoma zdanilo smo si privoščili zajtrk in pot nadaljevali naprej. Na območju templjev je veliko domačinov, ki ti na hitro pripravijo kaj za pod zob, mrzlo pijačo pa dobiš skoraj na vsakem koraku. Cesta nas je vodila čez most, pod katerim je jašek z vodo, skozi osem metrov visoko obzidje. Vstopili smo v mesto Angkor Thom. V mestu zagledate Bayona, ki mu pravijo tudi tempelj smehajočih se obrazov, saj so na vsakem izmed njegovih 54 stolpičev po štirje obrazi, vsak obrnjen na svojo stran neba. Nihče pa ne ve, zakaj se obrazi smejejo. Prek Baphuona smo pot nadaljevali do Terase slonov in Terase gobavega kralja. Vozniki motorjev te ves čas potrpežljivo čakajo in se smehljajo. Skupaj smo zapustili Angkor Thom in se po nekaj kilometrih znašli pred Ta Prohmom. Posebnost tega svetišča je da leži sredi džungle, dobesedno iz njegovih zidov in templjev pa rastejo ogromna drevesa. Nekatera merijo več kot meter v premeru, kar na večino prebivalcev naredi zelo velik vtis. Ogledali smo si še nekaj malo manj pomembnih templjev, v poznem popoldnevu pa smo se še enkrat vrnili k najslavnejšemu templju – Angkor Watu. Več kot dva kvadratna kilometra veliko območje svetišča v celoti obdaja obzidje z galerijami. Ko stopite skozi glavni vhod, pred seboj zagledate mogočni tempelj in še približno 300 metrov tlakovane poti ki vodi do njega. Tempelj so gradili kar tri desetletja v 12. stoletju. Ko opazuješ tempelj ugotoviš, da je bilo vse grajeno z neverjetno natančnostjo. Od številnih stolpov, vrat, stopnic, zidov do največje galerije v templju. Človek si ob vsem tem vpraša, kako je bilo sploh mogoče zgraditi kaj takega. Res neverjetno. Sonce je že počasi zahajalo in sledil je še ogled sončnega zahoda. Vsi turisti smo se začeli zgrinjati na edini grič v okolici templjev in čakali. Sončni zahod so nam pokvarili oblaki, ki jih je bilo tisti dan na nebu kar nekaj. Ampak, nismo bili razočarani. Angkor nam je ponudil neznosno zadovoljstvo. Sledila je vrnitev v hotel in čas za zasluženo večerjo.

Nazaj če mejo

Naše potepanje po Kambodži se je počasi bližalo koncu. Potrebno je bilo le še v enem dnevu priti do Bangkoka, na Tajsko. Vsi smo upali, da nam bo uspelo. Cesta do mejnega prehoda Poi Pet je bila le variacija tistega kar smo po cestah v Kambodži že doživeli. Luknje, postanki, blato…, mejni prehod Poi Pet pa zgodba zase. Podoben tistemu v Moi Baiu, le da je bila tukaj gneča neznosna. Lahko bi mu rekli kar tržnica ali pa sejmišče, ki se je raztezalo daleč okoli obeh strani meje. Med množico prodajalcev, ki so kar na tleh oziroma na improviziranih stojnicah ponujali najrazličnejše blago, so se majhne carinske hišice zdele čisto postranskega pomena. Če ne bi potreboval uradnega potrdila, da si zapustil državo in vstopil v drugo, bi lahko mejo prestopil, ne da bi te kdorkoli kaj vprašal. Nasvidenje, Kambodža!

VIETNAM – drugačnost med severom in jugom

Uradno ime: Socialistična republika Vietnam

Velikost: 329.560 km²

Prebivalstvo: 81 milijonov prebivalcev (84% etičnih Vietnamcev, 2% etičnih Kitajcev, ostali delež predstavljajo Kmeri, Champa in več kot 50 etičnih manjšin)

Uradni jezik: vietnamščina

Glavno mesto: Hanoi (3,5 milijonov prebivalcev)

Religija: prevladuje budizem, vendar v državi srečate še druge vere

Denarna enota: dong (VND)

Vietnam je bil skoraj sto let francoska kolonija – od leta 1859 do 1954. Je zelo lepa dežela, največji problem za popotnika pa je potovanje zunaj turističnih poti. Marsikdo si Vietnam predstavlja kot ne turistično državo, kjer težko naletiš na večje skupine zahodnjakov. Pa temu ni tako. Turizem je že zelo posegel v to državo in marsikje spremenil ljudi, običaje, način življenja, kulturo,… Kdor se želi izogniti množici turistov, mu priporočam, da se tja odpravi s kolesom ali pa si tam najame terenski avto, morda motor. Dežela ni zelo hribovita in ne zahteva ekstremne pripravljenosti. Kolesarjenje pa omogoča, da se izognete turističnim točkam in imate več stika z domačini. Zavidam tistim, ki so se odločili za tako obliko potovanja, kajti zagotovo poznajo deželo z drugačne plati, kot večina nas, ki smo dali nahrbtnik na rame in se podali na avtobus. Vseeno pa sem bil nad Vietnamom zelo navdušen. Na poti nisem bil sam, družbo so mi delale tudi Janja, ter prijateljici Vesna n Mateja.

Izjemna barvitost ulic

Da gre za komunistično deželo začutiš že na letališču v Hanoiu, kjer uslužbenci v temno zelenih uniformah grdo gledajo izpod čela, natančno preverijo potne liste, vizum, uživajo v nepotrebni birokraciji in te na koncu nejevoljno spustijo v državo. Skrbno je potrebno shraniti vse formularje, ki jih izpolnite na meji, da vas ne bodo po nepotrebnem zadržali, ko se boste vračali domov.

Glavno mesto Vietnama je za nekatere prijetno, za druge malo manj. Spomeniki po mestu so hladni in zrcalijo sistem v državi. Previdno, ko se utrujeni sprehajate okoli znamenitosti, še zlasti tistih, ki so posvečene osebam, ki so krojile vietnamsko zgodovino. Policaji skrbno pazijo, da se ne usedete npr. pod zastavo, na podstavek spomenika… Če vas slučajno premega utrujenost, se zna zgoditi, da kmalu slišite piščal in namig, da se morate odstraniti. Posebnost v mestu so zagotovo ulice in gost promet, predvsem je veliko motorjev in koles. Ulice se že na prvi pogled močno razlikujejo, zaradi prodaje je barvitost na njih izjemna. Razkošje barv pa doseže višek na tistih ulicah, kjer prodajajo svilo, različne pripomočke za festivale ali za verske obrede. Kupiti je mogoče prav vse, od nagrobnega kamna do jedilnih paličic. Tisti bolj pogumni lahko na tržnicah s hrano odkrivajo bogastvo vseh okusov in sestavin ali pa se na glavni tržnici vržejo v zobe spretnim trgovcem s svilo, ki večinoma prodajajo ponaredke.

Poleg starega mestnega jedra, nudi mesto tudi precejšno število galerij in muzejev. Vietnamski etnološki muzej je eden tistih, ki ga ne smeti izpustiti, saj ima dežela okrog 50 etičnih skupin, ki so ustvarile in ohranile veliko običajev. Blizu se nahaja tudi prva vietnamska univerza, imenovana Tempelj literature. Posvečena je bila Konfuciju, katerega filozofijo so Vietnamci sprejeli med tisočletno vladavino Kitajcev na njihovem ozemlju. Univerza je delovala do konca 18. stoletja, ko so jo preselili v novo prestolnico Hue.

Ena od kulturnih znamenitosti je zagotovo tudi ogled predstave Water Puppet Show. Gre za gledališče vodnih lutk, ki je postalo znano izven severnega Vietnama šele pred dobrimi tridesetimi leti, čeprav ima vsaj tisočletno tradicijo. Gledališča ni težko najti, vstopnice pa je treba kupiti vsaj nekaj ur prej. Za kaj pravzaprav gre. V gledališču je bazen z vodo in lutke se premikajo po gladini vode. Najbolje je, da ni moč odkriti od kje so lutke vodene. Imate kakšno idejo? Če je odgovor pravilen se prepričajte sami.

Zaliv tisočerih otočkov

Zelo veliko lahko popotniku ponudi tudi okolica glavnega mesta. Vreden časa in denarja je zagotovo izlet v Halong Bay in na otok Cat Ba. Tri tisoč otokov je naravni spomenik, ki jemlje sapo tako in drugače. Če pa imate srečo z vremenom, pa se za vse skupaj lahko začne uporabljati presežnik. Cat Ba je edini otok, ki je naseljen in eden redkih, ki ima peščeno plažo. Po besedah Vietnamcev ima 20.000 prebivalcev, od katerih večina živi na plavajočih hiškah v pristanišču mesteca Cat Ba. Na otoku je tudi nacionalni park, ki pa obiskovalcem ne ponudi veliko. Zelo zanimivo pa je na otoku nočno dogajanje. Domačini lepo oblečeni se odpravijo na karaoke, v lokale gledat televizijo ali pa na sprehod. Sistem karaok je še posebej zanimiv, saj se razlikuje od našega in ga srečate povsod po državi. Zanimivo je tudi to, da se v času karaok vrti nek film (jaz sem naletel na Smrtonosno orožje), glasba je iz filma, besedila pa so prevedena v vietnamščino. Sprva zanimiva zadeva zna na koncu potovanja postati že malo nadležna. A tudi to je del potovanja.

Iz Hanoia se večina odpravi tudi na celodnevni izlet do tako imenovane Perfume Pagode. Domačini jo hvalijo, češ da gre za tempelj v kraški jami in večina si tako predstavlja, da gre za veličasten tempelj, veliko dela človeka. Tempelj v resnici ni nič posebnega, je navaden oltar z nekaj kipci in nekaj darovane hrane. Vendar pa je izlet do tja vreden naše pozornosti zaradi zelo lepe pokrajine in res čudovite vožnje s majhnimi čolniči. Posebno prijazni pa so domačini in vedno razigrani otroci, ki se nastavljajo pred objektive fotoaparatov. Poleg tega pa vas pred odhodom do jame nagovorijo, da si sposodite svetilko (jo tudi dobro plačate), ki je po njihovih trditvah potrebna. Pa temu ni tako. Svetilka je zaželena, ni pa nujno potrebna.

Desno pravilo na cestah ne obstaja

Potovanje po Vietnamu je najcenejše z avtobusom, zato smo si priskrbeli vozovnico od Hanoia do Saigona, za borih 36 dolarjev. Avtobus ima uradno med mestoma pet postaj, na katerih lahko popotniki izstopijo in nato po želenem času nadaljujejo svojo pot. Dogovorite se lahko tudi za izstop na kateremkoli drugem kraju ob poti, paziti morate le, da vas kasneje tam tudi poberejo. Posebno pozornost pa velja nameniti tudi prometu, saj je ta za popotnike nevaren. Prometni predpisi ne veljajo, ljudje vozijo prehitro, po enosmernih ulicah, ne upoštevajo tako imenovanega »desnega pravila«… Za vse, ki se boste opogumili najeti kolo ali motor in preveriti prometne razmere, morate vedeti, da dva pravila le imajo in se jih tudi držijo. Prvo je pravilo močnejšega, drugo pa pravilo množice. Tako ima v križišču, kjer se nahajajo posamezna vozila, močnejše vozilo prednost. To pa ne velja v primeru množičnosti posameznih skupin vozil. Seveda pa se morate držati skupine istovrstnih vozil in čez križišča voziti z njimi.

Avtobusna nočna vožnja do mesteca Hue zna biti preizkušnja vaše potrpežljivosti, razvajenosti, prilagodljivosti… skratka vsega po malem. Klimatska naprava, omejeno število potnikov in evropska velikost sedežev so reklamni slogani turističnih agencij. Resnica pa drugačna. Ceste so zelo slabe, avtobusi natrpani in neudobni, klimatskih naprav ni, postankov malo, noč pa dolga in soparna… Navajeni vsega hudega boste preživeli ali pa tarnali še nekaj dni po tem, ko bodo še vedno bolele kosti ob misli na vožnjo. Luknje na cesti so namreč tako velike, da vas lahko ob hitri in divji vožnji, ki je za Vietnam nekaj običajnega, vrže v zrak tako visoko, da se povsem odlepite od sedeža in tal v avtobusu.

Nekdanje kraljevo mesto

Mesto Hue, ki leži ob Dišeči reki (Perfume River), je eno izmed glavnih kulturnih, verskih in izobraževalnih središč Vietnama. Razmeroma mlado mesto, ki je nastalo konec 17. stoletja, je postalo že sredi naslednjega stoletja prestolnica Južnega Vietnama, petdeset let kasneje pa prestolnica države. To vlogo je ohranilo vse do konca II. svetovne vojne, ko se je končalo vladanje dinastije Nguyen, ki je dala podobo današnjemu staremu delu mesta in njegovi okolici. Zato je zagotovo največja zanimivost kraljevo mesto, kjer so potekale politične in upravne dejavnosti dinastije. Znotraj mesta so bile vladarske palače in različni templji. Palače so služile za uradne sprejeme kraljev, različne obrede in nastanitve. Templjev je veliko, saj so jih postavljali v spomin na nekatere vladarje. V mestu najdete še približno sto zgradb, zgrajenih iz dragocenih vrst lesa, kateremu so vrednost močno povečala še umetniška rezbarska dela. Na žalost je bilo mesto v zadnji vojni med severom in jugom skoraj popolnoma uničeno. Poleg porušenih hiš in spomenikov je terjala tudi deset tisoč življenj. Kraljevo mesto je danes del svetovne kulturne dediščine. Obnovitvena dela potekajo že več let, vendar je škoda tako velika, da bo do popolne obnove verjetno preteklo še kakšno desetletje. Zanimivost mesta je zagotovo tudi njegov utrip, vožnja s sposojenim kolesom pa zna biti razburljiva in polna dogodivščin. Poleg mesta pa je zanimiv tudi izlet z ladjo po huejski reki, ki traja cel dan. Z ladje boste lahko opazovali prekrasno pokrajino, ki predstavlja sprostitev za dušo in srce. Glavni namen vožnje pa je ogled vsaj petih templjev, med drugim pa boste videli tudi grobnice, kjer so tedanji kralji izkoristili naravo doline in si jih izkopali.

Peščene plaže in barviti otoki

Avtobusna vožnja do letoviškega mesteca Hoi An je podobna tisti od Hanoia do Hueja in zato se marsikdo odloča za letalski prevoz, kar pa menda prinaša strah v kosti. Predvsem zaradi majhnega in slabo vzdrževanega letala. Priporočam vožnjo z avtobusom, ker je pokrajina tu preprosto fantastična. Morje riževih polj, peščenih plaž in čudovitih ter barvitih otokov. Na tej poti smo opazili tudi veliko število grobov na njivah ob cestah. Domačin na avtobusu nam je zaupal, da lahko grobove, ki so nesistematično in brez reda razmetani po njivah, vidiš po celem severnem Vietnamu. Veliko ljudi se namreč odloča, da svojce pokopljejo na domači zemlji in relativno blizu domačije. Tako ne vidimo urejenih večjih površin namenjenih za pokopališče, pač pa le posamezne grobove. Kljub vsemu pa so vsakodnevna darovanja očitna.

Hoi An je majhno mestece ob reki Thu Bon, oddaljeno le nekaj kilometrov od morske obale. Tukaj se zaradi srečevanja različnih kultur pozna močan vpliv predvsem kitajske in japonske arhitekture. Večinoma majhne in nizke lesene hiše mu dajo prijeten videz. Razvoj v novejšem času je na srečo preprečilo naplavljanje mulja in s tem dvigovanje rečnega dna, zaradi česar je reka postala za trgovske ladje neplovna. Promet se je preusmeril v bližnji Danang, ki je bil kot pomembna luka tarča prvih napadov tako Francozov kot tudi Američanov. Ker so plaže od mesteca oddaljene le nekaj kilometrov, je obvezen najem kolesa, a je vožnja ravninska in neutrudljiva. Na cilju plačaš parkirnino za kolo, ga pustiš v varnih rokah in namakanje v morju se lahko začne. Miru pred prodajalci takšnih in drugačnih stvari ni, vendar prevelike vsiljivosti tudi ni. Na stol na plaži pozabite, čeprav jih imajo v izobilju, kajti na nek način ga bo potrebno plačati, bodisi z nakupom spominkov ali pa drago hrano in pijačo.

Hoi An je tudi izhodiščna točka za ogled templjev My Son. Območje templjev je naseljeno že od železne dobe in je kasneje postalo najpomembnejši verski center kraljestva Champa. Templji ki so bili aktivni od 4. do 13. stoletja, so spomenik z najdaljšim obdobjem razvoja v jugovzhodni Aziji. Primerjajo jih z najlepšimi templji na Tajskem (Ayuthaya), v Kambodži (Angkor Wat) in v Indoneziji (Borobudur).

Dalat – hladno zavetje v višavju

Cesta se začne v strmih zavojih dvigati proti višavju. Zelo neobičajni prizori za Vietnam. Skozi okno opazujemo poraslo gričevje, ponekod v višjih predelih pa ga zamenjajo zimzeleni listavci in tudi nam znani redči bor. Po dobrih devetih urah se nam odpre pogled na Dalat. Majhno mesto z močnim pečatom francoske kolonialne arhitekture je dom številnim umetnikom. Vsako leto ga obišče zelo veliko domačih turistov, med tujimi turisti pa je priljubljen zaradi hladne klime (povprečna temperatura okrog 20ºC) v katero se zatečejo pred soparnim in vročim nižavjem. V strogem centru je okrogel mestni trg, ki ga z ene strani obdajajo široke in visoke stopnice. Ob njem je velika pokrita tržnica s pestro ponudbo, ki prihaja z celotne države. V mestu arhitekturnih posebnosti izstopa tako imenovana Crazy house, delo hipijevske arhitektke iz Hanoia, ki je doktorirala med štirinajst letnim bivanjem v Moskvi.

Lepša od mesta je zagotovo njegova okolica, za ogled pa si je najbolje najeti motor. Kolo ni dobra rešitev zaradi prevelikih razdalj in razgibanih cest, ki vam lahko poberejo veliko energije. Še boljša rešitev je najeti motor z domačim šoferjem, ki vas bo popeljal v manj turistične predele. Med gozdovi boste videli čudovita jezera in potoke s slapovi. Pot pa vas bo pripeljala vse do oddaljenih vasi plemena Lat. Mesto Dalat je kraj, kjer si lahko za trenutek oddahneš, če potovanje postane prenaporno in si nabereš novih moči za nove dogodivščine, ki zagotovo še sledijo.

Po kanalih reke Mekong

Do izteka vizuma smo imeli natanko še šest dni, ravno dovolj da smo si lahko ogledali še Saigon (današnji Ho Chi Mihn), se odpravili na izlet po delti Mekong in se podrobneje seznanili s problemi in razpletom vietnamske vojne. Iz Dalata je sledila dolga in naporna nočna vožnja do Saigona. V mesto smo prispeli že v zgodnjih jutranjih urah, nekoliko prej kot je bilo načrtovano, kar je za Vietnam pravi čudež. S tem se kaj dosti nismo obremenjevali, na hitro smo si našeli hotel in se odpočili. Sledilo je krajše spoznavanje mesta. Prvo kar ti takoj pade v oči je neznosen promet in velika gneča na ulicah. Saigon je namreč mesto, kjer je promet še posebej nevaren, zato previdnost nikoli ni odveč. Same zgradbe in ulice se zelo razlikujejo od Hanoia. Več je stolpnic, zgradbe so bolj moderne in ulice bolj v zahodnem stilu. Tudi tujega kapitala je v mestu največ v državi, kar se čuti na vsakem koraku. Vendar pa običaji ljudi še vedno enaki. Polne ulice prirejenih restavracij, nabito polne tržnice in prijazni domačini. Med sprehodom po mestu smo zasledili, da se bližajo deževni dnevi in nevarnosti poplav. Odločili smo se, da naslednji dan odidemo na izlet po delti Mekonga. Z eno izmed turističnih agencij smo se z ostalimi popotniki odpravili na dvodnevni izlet po kanalih reke Mekong, kjer je bilo nadvse zanimivo. Med drugim smo si ogledali plavajočo tržnico, si od blizu pogledali življenje domačinov, kjer jim večkrat na leto grozijo poplave, v eni izmed domačij pa so nam pokazali kako pridelujejo kokosove bonbone, prisluhnili smo pravi vietnamski narodni glasbi, ki je za moj okus zvenela nekako čudno. Vrhunec izleta pa je bil bližnje srečanje z pravim pitonom, ki smo si ga lahko ovili tudi okoli vrata. Priznati moram, občutek je bil zares čuden. Po vrnitvi z delte Mekong je sledil še celodnevni izlet na prizorišča, kjer je nekoč potekala vietnamska vojna. Domačini so nam pokazali tunele, v katerih so se skrivali in pripravljali napade na Američane, postregli so z zelo zanimivimi informacijami o vojni, najbolj pa so bili navdušeni ob prikazovanju zvijač, ki so jih uporabljali za nasprotnike. Izlet je nekoliko oviralo slabo vreme, vendar je bil vreden ogleda. Sledilo je še urejanje vizuma za prestop v sosednjo Kambodžo, ki smo ga dobil v enem dopoldnevu in dolga pot do mejnega prehoda, ki je pomenil nove avanture na naši poti.

TAJSKA – dežela nasmehov

Dejstvo, da veliko mladih poleti odhaja na Tajsko verjetno ni nobena novost. Nizke cene, dobra zabava sta verjetno le dva od številnih razlogov zakaj večina odhaja v deželo nasmehov. Tudi nas je poleti letalo odpeljal proti 13 milijonskemu mestu Bangkogu, vendar smo bili mi že vnaprej odločeni, da Tajska ne bo edina država, ki jo bomo raziskali. Prva stvar, ki jo zagotovo začutiš ob prihodu na Tajsko je dejstvo, da si v trenutku »moker«, visoka vlaga v zraku in vročina sta stalnica in prej ko se je navadiš bolje je.

Bangkok:

Center popotništva v Bangkogu se zagotovo nahaja na Koh San Roadu, kjer so številni guesthouse-i, lokali, gostilne, trgovine in stojnice. Vse je dva do trikrat ceneje kot pri nas in človeka dejansko zagrabi nakupovalna mrzlica, ki jo je težko premagati. Nas je tolažila misel, da se bomo domov prav tako vračali skozi Bangkog in takrat »shopingirali« kot še nikoli. Če še ne veste na Tajskem se pogaja o ceni, sploh ni važno za kaj gre, vse se da zbarantati…cene nihajo vedno in povsod!

Bangkog poleg zabave ponuja številne znamenitosti kot so veličastna kraljeva palača, številni templji (Po Wat, Po Arun,…), razni kipi Bud, plavajoča tržnica, itd. Na vsakem vogalu stoji kakšna turistična agencija, ki ponuja organizirane oglede česarkoli si že zaželite.

Chiang Mai:

Večina mladih pot iz Bangkoga z vlakom nadaljuje proti severu, proti znamenitemu Chiang Maiju, predvsem z enim namenom udeležiti se trekinga in obiskati Zlati triangel (gre za tromejo med Laosom, Burmo in Tajsko – nič posebnega!). Ponudba trekingov je različna od enodnevnih naprej.

Naš je izgledal takole: naša mala skupina je obsegala nas štiri in šest Nizozemcev…o njih bi se dalo razpravljati (že ob prvem srečanju so bili zabavni).

1.dan: smo se več ur vozili po totalno razritih in blatnih cestah, da smo dobili občutek, da smo na Camel trophy-ju, popoldan pa smo se prebijali skozi džunglo, številna riževa polja in odmaknjene vasice z različnimi plemeni.

2. dan: je zopet sledila nekajurna hoja skozi džunglo do kraja kjer so nas pričakali sloni, ki smo jih polni pričakovanja zajahali in uživali do večera za njihovimi vrati oz. na sedežu (ste vedeli, da imajo sloni trdo dlako). Zvečer je sledilo kopanje v blatni reki, ampak občutek svežine je bil neizmeren.

3.dan: po zajtrku smo se naložili na bambusov splav in odpluli po reki in njenih brzicah. Naš splav smo poimenovali Titanik, vendar takrat še nismo vedeli, da ga oz. nas bo dejansko doletela ista usoda, toliko o izzivanju le-te. Večere na trekingu si pač popestriš kot sam veš in znaš in prav tu se je naveza Slovenija-Nizozemska neverjetno dobro obnesla, aha še nekaj, če želiš seveda lahko tudi kakšno pokadiš – konkretna ponudba je seveda opij, pod nadzorom vodičev seveda.

Sicer pa okolica Chiang Maia poleg vseh templjev ponuja številne možne izlete v nacionalne parke, velike farme krokodilov, slonov, kač, v tovarne srebra, dežnikov, itd. Najcenejša možnost je seveda, da se znajdeš sam – najameš tuk-tuk (razni tricikli, kolesi,…) ali taksi in potem te vozniki z veseljem vozijo naokoli, za nekaj dolarjev. Tajci so majhni in prijazni ljudje, ki se veliko smehljajo in vztrajno ponujajo svoje storitve od prevozništva, hrane, masaž, seksa - nobena skrivnost seveda ni, da na Tajskem cveti prostitucija, tako moška kot ženska.

Koh Pangan/ Koh Samui:

Pa se na hitro preselimo še na jug Tajske na otoke, kjer potekajo največje zabave – še posebej »the full moon party«, zato je takrat naval na otoke še toliko večji. Sicer pa so to prečudoviti otoki, podobni eni drugemu, tistim, ki ste gledali film »The Beach« je verjetno vse jasno. Tudi mi smo po zaslugi Nizozemcev za nekaj dni pristali v nebesih, v božanski laguni z belo peščeno plažo, kristalno čistim, toplim morjem turkizne barve. Ta raj si nas je delilo približno 7 ljudi, po nekaj dneh pa smo se preselili v bolj obljudene kraje na drugo stran otoka - na žurersko stran otoka Koh Pangan. Moje mnenje o Tajski, pogrešam in vrnil bi se samo na otoke. Splošno mnenje vseh s katerimi smo se srečevali in so videli tudi druge dežele Azije se ujema z našim: »Tajska je preveč turistična!« Torej če planirate potovanje v te konce, pojdite raje v kakšno drugo državo, npr. Laos, Burmo,Vietnam ali Kambodžo, ki so dosti bolj zanimive in lepše. Pa srečno!

Podnebje:

Na jugu je podnebje vlažno subtropsko, na severu pa monsunsko. Deževna doba traja od aprila do oktobra, povprečno pa zapade od 1000 do 1200 mm padavin letno. Na vzhodu je padavin manj – le še 400 mm. V Bangkoku je januarju približno 27ºC, julija pa je v povprečju za štiri stopinje topleje.

Denar:

Na Tajskem se plačuje v batih (oznaka B). 1 B je približno 5,5 SIT. V menjalnicah ugodno menjajo ameriške dolarje, evre ali potovalne čeke (najbolje). Priporočeno je imeti s seboj večje bankovce (po 100 in 50), ker je menjava boljša. Nepogrešljive in zelo uporabne pa so tudi kreditne kartice.

Zdravstvene razmere:

Obveznih cepljenj ni. Na nekaterih področij, obstaja nevarnost malarije. Priporočeno je, da s seboj vzamete obliže, tablete proti bolečinam in vročini, tablete proti driski, zavojček vitaminov in sredstva proti komarjem. Zdravila lahko kupite v vseh večjih mestih, dobijo se brez recepta in po navadi so cenejša kot pri nas.

Nakupovanje:

Nedvomno je Tajska država, kjer »šoping« za Evropejce in popotnike iz drugih razvitih držav, zelo prijetno »opravilo«. Tudi, če ne nameravaš kupiti ničesar, te ponujene stvari premamijo preden se tega zaveš. Ponudba je pestra, cene pa ugodne. Od raznih, po navadi kvalitetnih ponaredkov (kakovost raje preverite na mestu nakupa) ur, oblek, nakita… do drobnarij, ki so še posebno privlačne.

Hrana/pijača:

Tajska hrana je svetovno znana in ne malokrat proglašena za najboljšo hrano na svetu. Množica raznovrstnega tropskega sadja, zelenjave zanimivih oblik in okusov, nepogrešljiv riž, nudli, sladice, slastni shake-i, ki ti jih lahko postrežejo kar v vreček, prigrizki… Vse to, predvsem pa nizke cene, dajejo priložnost pokušanja takšnih in drugačnih mešanic iz dneva v dan. Hrano pripravljajo v voku, dodajajo predvsem razne sestavine kot je npr. soja, morski sadeži, zelenjava, riž… in Tajcem nepogrešljiv čili. Če ste res ljubitelj pekoče hrane, ga morate poskusiti. Če boste pogrešali domačo hrano kot so hamburgerji, toast, sendviči…z iskanjem le te ne boste imeli veliko problemov. Kar se tiče higiene, je dobro pogledati, kaj ti namešajo v lonec – še posebno na ulici.

Brezalkoholnih pijač je na izbiro toliko kot pri nas. Zelo okusni so razni shake-i, ki ti jih postrežejo na vsakem koraku. Cene brezalkoholnih pijač so nižje kot pri nas, za shake pa je potrebno odšteti od 100 SIT (na ulici) do 300 SIT (restavracije).

Kar se tiče alkoholnih pijač, se največkrat pije pivo (domača proizvoda Singha in Chang), ne manjka pa tudi tujih blagovnih znamk, zelo popularni so tudi coctaili in t.i. »bucket«, ki ga sestavlja Coca Cola, zelo okusen tajski Red Bull in tajski viski. To celotno zmešnjavo ti skupaj z ledom postrežejo kar v majhno vedro, iz katerega zajameš vsebino…dokler jo ne zmanjka. Cene alkoholnih pijač so podobne našim.

Zanimivosti:

Po turističnih krajih zanjo biti domačini vsiljivi, vendar hitro odnehajo (za razliko od Indonezije), sicer pa so zelo prijazni. Ves čas se smehljajo in radi pomagajo. Vse informacije lahko dobite tudi v turističnih agencijah, ki jih je povsod polno, lahko pa dobiš pa informacije tudi v guesthousih. Tajska je varna država, večja pazljivost pa velja le v polnih avtobusih in ponoči v mestih. Priporočljivo je s seboj vzeti tudi nekaj toplega, če greš na treking na sever države, saj zna biti ponoči mrzlo. Vseeno pa se dan večino stvari kupiti na Tajskem in to zelo poceni. Če želiš na Tajskem ostati več kot en mesec, ne da bi zaprosil za vizum, potem lahko uporabiš postopek, ki ga uporablja večina tujcev. Za dan ali dva greš v Malezijo, potem pa se vrneš na Tajsko in stvar je rešena.

Bangkok – floating market, kraljeva palača, tržnice, kitajska četrt, ogled borbe tajskega boksa, nočno življenje…

Chiang Mai – nočni market, treking v bližnjih hribih, obisk plemen…

Ayutthaya, Sukhatai, Narawan nacionalni park, park skulptur (Salakaewkoo)…po informacijskih centrih se lahko pozanimate za različne festivale(cvetični festival v Chiang Mai-ju, na jugovzhodu festival s sloni, spuščanje zmajev ob sončnem zahodu)….

Družbo na poti so mi delali: Janja,Vesna in Mateja.