O Prontarski grapi nam je nekaj na ferjanu v četrtek govorila Nina. Z Mokijem sva bila hitro navdušena in sva spremenila načrte. Najprej sva imela v mislih Planjavo, vendar naju je prepričala Nina in odločila sva se za Veliki vrh. Kasneje se javi še naša Špelca in brez pomislekov ji javiva, da gre lahko zraven. V petek še zadnji dogovori o odhodu. Prilagojen je bil Mokijevemu prihodu avtobusa, ki je v Ljubljano prišel ob 5.30 uri.
Mokija poberem točno ob 5.30 uri na avtobusni postaji na Viču in pot sva nadaljevala do ferajna, kjer nas je čakala Špela. Vsi skupaj smo se odpeljali do Podljubelja in na parkirišču, kjer je smerokaz za Korošico pustili avto. Na parkirišču sta bila že dva avta AO Kranj, kar nam je že takrat dalo vedeti, da bo v grapi gužva. Nekaj minut za nami pripelje še en avto in tudi ti so bili namenjeni v isto grapo kot mi. Na žalost informacije po internetu krožijo zelo hitro, saj sta grapo sredi tedna preplezala dva člana AO Kranj in na forum napisala da so razmere odlične. Nismo se pustili zmesti, takoj smo se pripravili in zaželi dostopati do grape.
Do vstopa v grapo smo porabili nekaj več kot eno uro. Pred nami sta bili le dve navezi, ki pa sta v grapo vstopili še preden smo mi prišli do vstopa. Le pozdravili smo se in pripravili vse potrebno za vzpon. Na prvi pogled je izgledala grapa dobro zalita s trdim kompaktnim snegom. In tako je tudi bilo. Že v vstopu v grapo nas je čakal trd zalit skok, ki smo ga premagali brez večji težav. Po nekaj metrih plezanja nas čaka novi bolj težji skok in tukaj smo ujeli tudi dve navezi, ki sta v grapo štartali pred nami. Kar nekaj časa so se matrali, da so uspešno preplazali skok, ki je postajal vse bolj kamnit. Ker smo fantje kavalirji in ker je potrebno damam dati prednost, sva z Mokijem Špelo spustila naprej. Kljub varovanju je skok Špela opravila suvereno, malo višje v grapi pripravila tud varovanje in tako sem skok napadal tudi sam. Moram priznati, da je na prvi pogled zgledal precej težji, tako da večji težav sploh nisem imel, takoj za mano pa se ga je lotil tudi Moki. Vsi smo varno priplezali do sidrišča, pospravili vrv in nadaljevali z plezanjem.
Grapa je bila odlično zalita s trdim snegom, plazanje je bil pravi užitek. Nekje na sredini grape smo naleteli na balvan, skozi katerega je bila narejena snežna luknja, tako da smo se izognili enemu skoku. Vsi trije smo se odločili za lukno in nadaljevali s plezanjem. Nekje na 2/3 grape pa prideš do točje kjer je pred tabo več variant sestopa na vrh. Mi smo se odločili za levega in še zadnji skok, ki je bil tudi kamnit. Opravili smo ga brez varovanja in težav in po malo manj kot 3 urah smo bili na vrhu Velikega vrha. Lep sončen in topel dan, na vrhu pa kopica turnih smučarjav, saj je Veliki vrh raj za turne smučarje.
Na vrhu smo se malo pogovarjali kje bi sestopili v dolino, a nas je hitro opozoril domačin, da je najboljše sestopiti čez Kofce na planino Matizovec. In na koncu smo se res odločili za to opcijo, pa čeprav smo imeli avto na drugi strani doline. Pri planini Matizovec me je prijazna gospa odpeljala do avta. Pobral sem še Mokija in Špelo in odpeljali smo se proti Ljubljani s postankom v Tržiču, kjer smo si zasluženo privoščili mrzlo pivo. Še en super dan in odlična grapa.
O Prontarski grapi nam je nekaj na ferjanu v četrtek govorila Nina. Z Mokijem sva bila hitro navdušena in sva spremenila načrte. Najprej sva imela v mislih Planjavo, vendar naju je prepričala Nina in odločila sva se za Veliki vrh. Kasneje se javi še naša Špelca in brez pomislekov ji javiva, da gre lahko zraven. V petek še zadnji dogovori o odhodu. Prilagojen je bil Mokijevemu prihodu avtobusa, ki je v Ljubljano prišel ob 5.30 uri.
Mokija poberem točno ob 5.30 uri na avtobusni postaji na Viču in pot sva nadaljevala do ferajna, kjer nas je čakala Špela. Vsi skupaj smo se odpeljali do Podljubelja in na parkirišču, kjer je smerokaz za Korošico pustili avto. Na parkirišču sta bila že dva avta AO Kranj, kar nam je že takrat dalo vedeti, da bo v grapi gužva. Nekaj minut za nami pripelje še en avto in tudi ti so bili namenjeni v isto grapo kot mi. Na žalost informacije po internetu krožijo zelo hitro, saj sta grapo sredi tedna preplezala dva člana AO Kranj in na forum napisala da so razmere odlične. Nismo se pustili zmesti, takoj smo se pripravili in zaželi dostopati do grape.
Do vstopa v grapo smo porabili nekaj več kot eno uro. Pred nami sta bili le dve navezi, ki pa sta v grapo vstopili še preden smo mi prišli do vstopa. Le pozdravili smo se in pripravili vse potrebno za vzpon. Na prvi pogled je izgledala grapa dobro zalita s trdim kompaktnim snegom. In tako je tudi bilo. Že v vstopu v grapo nas je čakal trd zalit skok, ki smo ga premagali brez večji težav. Po nekaj metrih plezanja nas čaka novi bolj težji skok in tukaj smo ujeli tudi dve navezi, ki sta v grapo štartali pred nami. Kar nekaj časa so se matrali, da so uspešno preplazali skok, ki je postajal vse bolj kamnit. Ker smo fantje kavalirji in ker je potrebno damam dati prednost, sva z Mokijem Špelo spustila naprej. Kljub varovanju je skok Špela opravila suvereno, malo višje v grapi pripravila tud varovanje in tako sem skok napadal tudi sam. Moram priznati, da je na prvi pogled zgledal precej težji, tako da večji težav sploh nisem imel, takoj za mano pa se ga je lotil tudi Moki. Vsi smo varno priplezali do sidrišča, pospravili vrv in nadaljevali z plezanjem.
Grapa je bila odlično zalita s trdim snegom, plazanje je bil pravi užitek. Nekje na sredini grape smo naleteli na balvan, skozi katerega je bila narejena snežna luknja, tako da smo se izognili enemu skoku. Vsi trije smo se odločili za lukno in nadaljevali s plezanjem. Nekje na 2/3 grape pa prideš do točje kjer je pred tabo več variant sestopa na vrh. Mi smo se odločili za levega in še zadnji skok, ki je bil tudi kamnit. Opravili smo ga brez varovanja in težav in po malo manj kot 3 urah smo bili na vrhu Velikega vrha. Lep sončen in topel dan, na vrhu pa kopica turnih smučarjav, saj je Veliki vrh raj za turne smučarje.
Na vrhu smo se malo pogovarjali kje bi sestopili v dolino, a nas je hitro opozoril domačin, da je najboljše sestopiti čez Kofce na planino Matizovec. In na koncu smo se res odločili za to opcijo, pa čeprav smo imeli avto na drugi strani doline. Pri planini Matizovec me je prijazna gospa odpeljala do avta. Pobral sem še Mokija in Špelo in odpeljali smo se proti Ljubljani s postankom v Tržiču, kjer smo si zasluženo privoščili mrzlo pivo. Še en super dan in odlična grapa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar