Tudi nedeljsko turo smo imeli dogovorjeno že v četrtek. S to razliko, da se nam je v zadnjem trenutku pridružila še Petja. Že ob 5.20 zjutraj mi zvoni telefon in Rok mi sporoči, da na turo ne bo šel, ker je preveč utrujen. Jaz se vseeno pripravim in se odpeljem po Petjo, saj smo bili pred ferajnom dogovorjeni za 6.00 uro zjutraj. Pred ferajnom pa nas potem čaka presenečenje. Rok se premisli in je odšel z nami v Bosovo grapo.
Avto smo morali pustiti kar v Kamniški bistrici, ker je bila cesta do Jermance poledenela in to je pomenilo, da je bil dostop do grape precej dolg. Po nekaj več kot uri in pol se znajdemo pred vstopom v Domžalsko in Bosovo grapo. Na prvi pogled se nam je zdela Bosova grapa dobro zalita, zato smo pripravili vse potrebno za vzpon. Že po nekaj metrih grape nas je čakal prvi dobro zalit skok, ki sta ga Urša in Kekec suvereno opravila, mi trije pa smo ga obšli po levi strani, saj nismo hoteli izgubljati časa. Grapa se ves čas enakomerno vzpenja, do vrha pa smo imela le še dva lažja skoka. Vrh grape smo dosegli po manj kot dveh urah, prevsem po zaslugi spiderja Kekca, ki ima zelo posrečen slog: da on itak lohk gazi, sam če smo mi spredaj. Kekca moramo kar pohvaliti, saj je ves čas gazil pred nami in držal vrhunski tempo.
Po postanku na vrhu grape smo se Petja, Rok in jaz odločili da se spustimo nazaj v dolino, Urša in Kekec pa sta skočila še na vrh Brane. Spust v dolino ni bil nič posebnega, povdariti je potrebno le to, da sta nas malo pred avtom dohitela tudi Urša in Kekec. Skupaj smo prispeli do avta in se počasi odpravili proti Ljubljani. S postankom v Kamniku, kjer smo si zaslužili mrzlo pivo.
Tudi nedeljsko turo smo imeli dogovorjeno že v četrtek. S to razliko, da se nam je v zadnjem trenutku pridružila še Petja. Že ob 5.20 zjutraj mi zvoni telefon in Rok mi sporoči, da na turo ne bo šel, ker je preveč utrujen. Jaz se vseeno pripravim in se odpeljem po Petjo, saj smo bili pred ferajnom dogovorjeni za 6.00 uro zjutraj. Pred ferajnom pa nas potem čaka presenečenje. Rok se premisli in je odšel z nami v Bosovo grapo.
Avto smo morali pustiti kar v Kamniški bistrici, ker je bila cesta do Jermance poledenela in to je pomenilo, da je bil dostop do grape precej dolg. Po nekaj več kot uri in pol se znajdemo pred vstopom v Domžalsko in Bosovo grapo. Na prvi pogled se nam je zdela Bosova grapa dobro zalita, zato smo pripravili vse potrebno za vzpon. Že po nekaj metrih grape nas je čakal prvi dobro zalit skok, ki sta ga Urša in Kekec suvereno opravila, mi trije pa smo ga obšli po levi strani, saj nismo hoteli izgubljati časa. Grapa se ves čas enakomerno vzpenja, do vrha pa smo imela le še dva lažja skoka. Vrh grape smo dosegli po manj kot dveh urah, prevsem po zaslugi spiderja Kekca, ki ima zelo posrečen slog: da on itak lohk gazi, sam če smo mi spredaj. Kekca moramo kar pohvaliti, saj je ves čas gazil pred nami in držal vrhunski tempo.
Po postanku na vrhu grape smo se Petja, Rok in jaz odločili da se spustimo nazaj v dolino, Urša in Kekec pa sta skočila še na vrh Brane. Spust v dolino ni bil nič posebnega, povdariti je potrebno le to, da sta nas malo pred avtom dohitela tudi Urša in Kekec. Skupaj smo prispeli do avta in se počasi odpravili proti Ljubljani. S postankom v Kamniku, kjer smo si zaslužili mrzlo pivo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar