Kadar je na razpolago samo podaljšan vikend, je vedno v igri Bovec. Pa čeprav sva se z Matejo pogovarjala, da bi mogoča šla kam v tujino, nekaj sem gledal v Avstriji, vendar me je nestanovitno vreme prestavilo, da sva na koncu pristala v Bovcu, kjer je vendo lepo. Važen je odklop.
V planu je bilo smučanje. Že v petek sem lahko iz službe odšel kar 2 ure prej in sem se na poti v Bovec ustavil na Vršiču in na hitro odfural NŠG. Razmere dokaj dobre, trda podlaga z nekaj grbinami, ki pa so za pobočja Mojstrovke kar značilne.
Ostale tri dni pa smučarskih podvigov zaradi premočnega vetra ni bilo. Sobotna napoved ni kazala nič kaj obetavnega, zato se z Matejo in Črtom odločimo, da gremo v Rezijo in poskušamo priti na vrh Breškega Jalovca. Kljub snežni plohi nam to na koncu tudi uspe. Temperature pa za ta čas precej nizke.
Za nedeljo sem že vnaprej vedel da s smučanjem ne bo nič, saj je bil napovedan močan severnik. Iskal sem varianto neke zaprte doline, kjer veter ne bi bil tako močan in se spomnim na Bavšico. Zopet jaz, Mateja in Črt. Gremo malce kasneje, snega do višnine 1500m skoraj da ni, kar me je kar malce presenetilo. Kljub temu da je bil vetroven dan, je bil izbor izleta kar dnevu primeren.
Za velikonočni ponedeljek pa smo imeli v planu, da se celotna bovška ekipa odpravi na Matajur, celo Julija - Mojčina hčerka je šla zraven. Za štart smo se izbrali italijansko stran, saj lahko z avtom prideš precej višje in je bilo tako bolj ensotavno, saj vsi nisi tako kondicijsko pripravljeni. Ampak kljub temu smo tempo držali do vrha. Še preden smo se vrnili nazaj v Bovec smo se odpeljali še v Čedad na porcijo italijanskega sladoleda...
