Končno je prišel tudi vikend, ki je bil posvečen Rokovi modrini...na snegu. Tale vikend smo planirali kar nekaj časa, vendar zaradi zasedenosti igralcev z igrami, je bilo zelo težko najti termin, ampak glavno, da smo ga našli in izpeljali predviden snežni vikend s smučmi in vso ostalo alpinistično opremo.
Z režiserjem Matjažem Pograjcem sva se kar nekaj časa pogovarjala kam bi lahko šli in na koncu mu predlagam, da gremo nad Okrešelj, ki se na koncu izkaže za odlično izbiro. Imeli smo vrhunsko vreme, skoraj da prazno kočo, malo turnih smučarjev nad flankami Okrešlja, edino malce pretoplo je bilo, tako da je bila snežna podlaga ob uri našega smučanja malce čoftasta. Ampak je bilo težko igralcem razložiti, da je potrebno biti zjutraj zgodenj. Nič za to, vseeeno je bilo super.
Do Logarske doline se zapeljemo skupaj s kombijem Mladinskega gledališča, z oskrbnikom koče na Okrešlju se dogovorino za prevoz opreme s tovorno žičnico, kar nam je precej olajšalo naš planiran vikend.
Zvečer smo imeli obvezen družabni večer, ki se je za nekatere malce preveč zavlekel, ampak verjamem, da so se vsi zavedali, da dugi dan milosti ne bo. Pa še sonce...
V soboto jo mahnemo prosti Savinjskem sedlu. Na prvem sedlcem pod Turskim žlebom naredimo pavzo, da ekipi predstavim snežni prerez in potem nadaljujemo naprej prosti Savinjskemu sedlu. Na najožjem delu pod Rinkami se malce zapletemo, saj je na prehodu že malce primankovalo snega, zaradi pomanjkanja snega pa je tudi ožina, ki se ponavadi odsmuča precej bolj strma kot sicer. To del ekipe malce zmede, saj se pojavijo vprašanja kako bomo zadevo odsmučali...
Nadaljujemo naprej proti sedlu, jaz, Recer, Čak Boris in Bezi gremo do vrha, jaz s smučkami, ostali peš. Ostala ekipa počaka kakih 50 metrov pod zadnjim prehodom, saj so ocenili da je zadeva prestrma. Matjaž pa ostane še malce bolj nižje saj je hotel vse skupaj posneti. Prvi se z vrha spustim jaz, nato vsi ostali. Pridemo brez problemov do ozkega prehoda pri Rinkah, kjer se malce zatakne, vendar na koncu brez težav vsi odsmučajo. Maček na koncu izvede še eno manjšo akrobacijo, ki nam jo uspe tudi posneti :) Odsmučamo brez težav do koče. Vse je bilo super, le sneg malce preveč čoftast. Sledil je počitek in hrana. Še preden je šlo sonce na druga stran, sem celotni ekipi predstavil delo z lavinskim trojčkom, kasneje pa izvedemo še igro, kdo bo najhitrejše našel skrito žolno. Rezultati zelo dobri. Sledil je družabni večer, boks v živo, prihod Markota, tarok in glasba radia Rogla...
V nedeljo je bil plan, da se celotni ekipi prikaže zimska tehnika, vendar ker pa so si trije zaželeli smuko skozi Turski žleb, ga napademo. Z smučmi na nogah pridemo zelo visoko, kar nam kar precej olajša delo. Nadaljujemo s smučmi na nahrbtnikih in se dokaj hitro vzpenjamo proti vrhu. Malce pred vrhom se Bezi in Čak Boris odločita, da vseeno počakata in ta najbolj strmega dela ne odsmučata, jaz in Recer pa nadaljujeva do vrha. Smuka skozi žleb vrhunska, tudi vsi trije igralci so se v teh razmerah znašli vrhunsko. Takoj ko smo prismučali na sončni del, so se snežne razmere čisto spremenile in je bilo zopet malce težje. Odsmučamo do preostale ekipe, ki je imel zimsko tehniko, se zamenjamo, prvi del ekipe gre z mano do koče, ostali trije gredo še na tečaj zimske tehnike.
Vsi skupaj se potem spet zberemo pred kočo, pojemo, pospravimo celotno opremo in vse potrebno pripravimo za odhod domov. Preživeli smo res odlični vikend na snegu, ekipo Rokove Modrie moram pohvaliti za potrpežljivost, zagnanost in nepopustljivost. Zelo so me presenetili in zato jim je potrebno čestitati. Verjamam pa, da je bil nad celotni vikendom zadovoljen tudi režiser Matjaž...
