Zelo sem si želel malo turne smuke. In vedno me je mikala Rodica, ker je nekakšen turnosmučarski biser, ker se tekom zimske sezone veliko turnih smučarjev odpravi na vrh. Odločil sem se, da se v nedeljo tudi jaz preizkusim, s seboj pa sem povabil še Kekca, Tino in Mojco.Odločili smo se, da ne gremo prezgodaj in vsi skupaj upali, da bomo lahko z avtom prišli čim višje po gozdni poti. Naše sanje so kaj hitro zbledele, ko smo se začeli voziti po bohinjski dolini, saj je bilo snega na S in Z pobočjih še zelo veliko. Tako smo morali avto pustiti čisto na dnu v Ribčevem lazu. To je pa takoj pomenilo, da bo pot na vrh dolga in naporna.
Sneg je bil v spodnjem delu zjutraj še precej trd, napredovali smo kar hitro, vendar se je do planine Suha kar precej vleklo. Vmes smo morali še dvakrat prečkati potok, kar je še dodatno otežilo našo hojo. Po skoraj treh urah le pridemo do planine in si prvoščimo krajši počitek in prigrizek. Že sam spomin na pot gor in potem smučanje po isti nazaj nam je dajal dodatnih moči še za zadnji del poti proti vrhu Rodice.
Snega na planini Suha na višini 1326m je bilo še veliko, nekje okrog štiri metre. Nadaljevali smo pot po levi strani, skozi malo bolj ozko grapo, kjer je bila naklonina proti vrhu že kar pravšnja. Šele na vrhu te grape ugotovimo, da bo pot še malo daljša kot smo sprva načrtovali. Moram priznati, da se je proti koncu že malo vleklo, jaz pa sem bil utrujen še od prejšnega dne, saj sva s Kekcom plezala v Z steni Planjave.
Kekec je kot vedno potegnil naprej, sledili pa sta mu tudi Mojca in Tina. Mene pa je iz metra v meter bolj zmanjkovalo. Vendar sem tudi jaz v malo manj kot petih urah stal na vrhu Rodice. Pot na vrh je zares zelo dolga in naporna. Pravijo da včasih videz vara. Ampak v tem primeru je res. Privoščili smo si seveda počitek in pripravili vse potrebno za spust. Zgornji del smučanja je bil za mene prava nočna mora. Na vrhu tanka plast trde skorje, ki pa se je na žalost udirala, tako da je meni (edini sem bil z krajšimi smučmi) povzročala veliko težav. Tina, Mojca in Kekec pa so seveda uživali. Bolj kot smo bili nižje, boljša je bila tudi smuka. Tako da sem lahko začel uživati tudi jaz.
Spust je bil prava uživancija, še najbolj pa, ko smo zavili v gozd in je bilo potrebno smučati med drevesi. Nižje proti dolini smo se priključili gozdni cersti, ki je bila zasenežena in smuka več ni bila problem, le še čakanje, da prismučamo do našega avtomobila. Po malo manj kot dveh urah z vsemi postanki smo bili pri avtomobilu. Sledil je še postanek v Srednji vas v piceriji Ema in deževna pot domov proti Ljubljani. Imeli smo srečo z vremenom in vremensko napovedjo, saj je pričelo deževati eno uro po našem prihodu v dolino. Lepo je bilo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar