Prečenje Zeleniških špic - KSA

Zbrali smo se trije velikanski fuflarji, eden večji od drugega. Sam sreča je ta, da sem jaz najmanjši. Rok je nuno potreboval metre za prehod v ml. pripravnika in je tako predlagal Tinetu, da bi prečila špice. Vabilo na koncu sem dobil tudi jaz.

Greben Zeleniških špic deli dolini Kamniške Bele in Repovega kota (gre za Kamniško-Savinjske Alpe). Na zemljevidu je dolg dva kilometra, v resnici pa gre gor in dol in se tako raztegne, da ga ni ne konca ne kraja. Dolga gorska pregrada se začne nad Domom v Kamniški Bistrici, prvi vidni vrh nad gozdnimi pobočji pa je izrazita skalnata glava Kamniškega Dedca (1583 m). Tu se prečenje sicer začne, vendar zaradi obilice ruševja običajno ta del izpustimo. Naslednji vrh je Staničev vrh (1805 m, ime po alpinistu Valentinu Staniču). Tu se začne nazobčan skalnat greben poln številnih škrbin, rogljev, stolpov in vrhov. Do zadnjega Najvišjega roba (2127 m) ima ime samo še eden, to je Največji špic (1937 m). Prečenje se zaključi na Srebrnem sedlu (2115 m), kjer se gorski hrbet spaja k masivu Planjave. Okoliška "praznina" na obeh straneh nudi lepe razglede. Prečenje Zeleniških špic je eno najlepših grebenskih plezanj ne samo v Grintovcih, ampak v vseh slovenskih gorah. Gibanje po ostrem in nazobčanem razu s stolpa na stolp, v izredni izpostavljenosti, a v trdni skali, nudi čudovite plezalne užitke. Prvi je vrhove Zeleniških špic obiskoval legendarni lovec Valentin Slatnar - Bos s svojimi lovci, poleti 1911 leta pa so v dveh delih izvedli prečenje Drenovci .

Pa pojdimo! Po cesti se zapeljemo do Jermance (če gre). Po lovski poti pridemo do markirane poti in do Klina. Od tu naprej je več različic. Na desni stopimo na neoznačeno stezo, ki pripelje do struge Sedelščka. Prestopimo potok in se mimo spominske plošče vzpnemo po gozdnem pobočju, višje pa ponovno prečimo v levo nazaj čez strugo. Nad njo vodi stezica v Repov kot. Ko stopimo iz gozda, se odkrije pogled na ostenje Planjave in Zeleniške špice na desni strani. Še enkrat prečimo gruščnato grapo in dosežemo znamenite tolmune (nižje je slap). Nad njimi najdemo na desni slabo stezico, ki pripelje (spet) v strugo. Iz nje zavijemo v gruščnato grapo, ki vodi v smeri Staničevega vrha (zahtevno). Kmalu stopimo na glavni greben (desno spodaj so ostanki planine Zelenica). Sledi predhodnikov nas vodijo do skalnega grebena, po njem pa dosežemo razgledni vrh (plezanje I-II).

Sestop s Staničevega vrha je prvi zahtevnejši del smeri. Po grebenčku sestopimo proti desni, dokler ne najdemo razčlemb, po katerih prečimo levo pod strmo zajedo. Po njej splezamo do škrbine (40 m, II). Sledi lažji svet, ki mestoma zaradi drobljive skale ni prijeten. Večinoma hodimo kar po grebenu. Pred visokim stolpom (Največji špic), sestopimo v globoko škrbino. Tu nas čaka čudovito plezanje po odličnih oprimkih ("Nebeška lojtra", 100 m, II). Na drugi strani nas čaka "našpičeni" greben. Spet plezamo gor in dol čez izpostavljene roglje. Za zadnjim se svet razširi. Naprej lahko naredimo obhod po levi, če nadaljujemo po grebenu, pa nas na koncu čaka kratek spust po vrvi! Po gladki grapi na levi strani se vzpnemo na škrbinico ob navpičnem stolpu. Po skrotastem svetu priplezamo na zadnje sedelce. Na zadnji Najvišji rob je plezanje prijetno. Kaj je nagrada? Prostran travnat vrh, primeren za dolg počitek! Do Srebrnega sedla sestopimo mimo velikega okna. V dolino pridemo po zahtevni neoznačeni poti. Začetni del je orientacijsko zahteven, nižje pa poti brez težav sledimo. Težavnost prečenja: 300 m (zaradi vmesnih sestopov še več) plezanja II. stopnje (morda celo kje več). Izpostavljenost je mestoma velika. Vendar mi večjih težav nismo imeli. Bil je čudovit jesenski sončen dan, ki smo ga maksimalno izkoristili.