Pred odhodom v Francijo se je bilo potrebno še malce pretegniti. V četrtek na ferjanu sva z Janjo vprašala Stojana, če bi šel plezat z nama. Stojan večjih planov ni imel, pa tudi vremenska napoved za nedeljo je bila dokaj ugodna. Predlagala sva mu, naj sam izbere smer in lokacijo plezanja. V soboto nama je javil, da lahko prideva prespati k njemo v vas Gorje nad Bledom. Nisva preveč komplicirala in takoj sva bila za, saj sva tako zjutraj lahko eno uro več spala.
Budilka je zazavonila ob 5.00 zjutraj in po zajtrku smo se ze peljali v dolino Krme do Kovinarske koče, kjer smo pustili avto. Naš cilj je bila S stena Debele Peči in sicer smer Jesih-potočnik z oceno IV in dolžino 500m. Dostopa do stene je dobro uro hoje po dobro označeni poti. Med pripravami na vzpon smo kaj hitro ugotovili, da je stena še precej vlažna in na nekaterih mestih deloma mokra. Upali smo le, da bo višje v steni drugače. No, že v prvem izmed treh kaminov smo ugotovili, da bomo imel kar nekaj težav. Na koncu se je izkazalo da so bili vsi trije kamini precej mokri in v drugem kaminu je na žalost zdrsnilo prav meni. Prostega pada sem imel približno 3 do 4 metre, kar je bilo dovolj, da sem dobil močnejši udarec v levo koleno. Kljub bolečinam se lahko nadaljeval s plezanjem.
Stena kljub temu ponuja izvrstno plezanje, na nekaterih ključnih mestih pa je bila potrebna tudi iznajdljivost. Zaradi moje poškodbe, smo napredovali proti vrhu malce bolj počasi, vendar smo po 6 urah plezarije le prišli do vrha stene in s tem tudi na vrh 2016m visoke Debele Peči. Po krajšem počitku in zaužiti hrani smo se pripravili tudi na sestop, ki pa se je na koncu izkazal za precej napornega. Sama pot nazaj v dolino Krme je bila precej spolzka in na trenutke tud strma. Kljub vsemu smo srečno prispeli nazaj v dolino in preživeli čudovit plezalni dan. Priprave na tabor v Franciji so uspele, čeprav so bolečine v kolenu ostale. Kako bo v Franciji bom videl sproti. Upam, na najboljše.
Ni komentarjev:
Objavite komentar