Pred prvomajskimi prazniki sem imel v mislih še eno dobro, dolgo klasiko v Julijcih. In prva misel je bil Stenar, vendar, da bi ga odsmučal čez Sovatno. Predlog dan na mail še ostalim gorenjcem in javi se kot ponavadi Mato, ki pravi, da bi ga lahko odpeljala v četrtek, saj je bil to edini lep napovedan dan tega tedna.
Vse sva se dogovorila, ko zvečer izvem, da je cesta v Vrata nekaj zaprta, saj nekaj urejejo neko bankino pred slapom Peričnik. Že skoraj odpoveva turo, ko Mato predlaga, da s seboj vzameva tudi kolesa v primeru, da cesta ne bo prevozna. K sreči zjutraj temu ni bilo tako in sva lahko z avtom prišla vse do Aljaževega doma, kar je precej skrajšalo najino turo.
Odpraviva se s smučmi na ramah v smeri poti mimo bivaka IV in naprej proti Križu, kjer na zadnjem odcepu pičiva naravnost proti stenarskim vratcam. Ko stopina na vrh vratc je z druge strani začelo malce neugodno pihati vendar nič resnejšega. Čakala nas je še malce čudna prečka pod vrhom, za katero pa sva morala nadeti tudi dereze in se še po strehi Stenarja sprehodiva na okrog in pregledava tudi vzhodni del, če bi mogoče bil smučljiv.
Na vrhu Mato predlaga, da je teren po vhodnem delu zadosti dober, da ga lahko odfurava in se potem nižje priključiva na letno pot skozi Sovatno. Smučarija zgoraj vrhunska, pa tudi naklonina terena je bila ravno pravšnja.
Ko se priključiva na Sovatno pa samo še uživava. Sneg je lepo popustil in smuka do gozdne meje je bila res top. Nižje dol sva našla tudi zelo dobre prehode skozi malce bolj zgoščen gozd in se tako pripeljala skoraj do koče.
Ko sva pospravljala smučke, pa sva opazovala tudi zelo veliko snežno gmoto, ki se je letos nabrala na severni strani Stenarja pri vstopu v Tomazinovo smer, ki se je pripravljala da se požene v dolino. Na istem mestu je že dve leti nazaj v dolino prigrmel zelo velik plaz, ki je uničil veliko gozda.
