Turo s Polono sva naredila zadnji četrtek v oktobru.
Na zadnji lep sončen dan pred
napovedanimi prvi resnimi snežnimi padavinami, sva se s Polono odločila, da
prečiva en greben v naših prelepih hribih. Odločiva se za greben med Škrnatarico
in Dovškim križem. Greben sem sam prečil že tri leta nazaj z Gecom in Barbaro,
vendar ker je bila napoved zares fantastična, nisem želel izpustiti takšnega
dneva v hribih.
S Polono se dogovoriva za štart
iz Ljubljane ob 6.30 uri in uro kasneje sva že hodila proti sedlu Gulce, ki se
nahaja med Kukovo špico in Škrnatarico. Pot do gor sicer ni markirana vendar je
lepo vidna, uhojena in tudi možici so zelo pogosti, tako da poti ne moreš
zgrešiti. Pot do sedla se kar vleče, tako da sva do tja rabila skoraj tri ure
hoda.
Sledilo je še nekaj minut manjšega
poplezavanja po ožji grapi pod Škrnatarico in že sva bila na vrhu Škrnatarice
oz. na začetku grebena, ki je povezan z Dovškim križem. Vreme na vrhu
prečudovito, v dolini pa megla oz. nizka oblačnost. Temperature na tej višini
pa prave jesenske. Ne prevroče, ne premrzlo.
Greben sam po sebi ni težak,
težavnost nekje med I in II stopnjo, le na dveh mestih je potrebno najti pravi
prehod. Pot je dobro uhojena, nekaj je tudi možicev, tako da se ne moreš
zgubiti. Po malo več kot eni uri po grebenu prideva na vrh Dovškega križa.
Razgledi naokoli res spektakularni, vendar časa za počitek ni. Odločiva se da,
da bova imela pavzo ob bivaku II. Spustiva se približno 500 višinskih metrov
nižje in ob bivaku pomalicava. Meni osebno ima tale bivak pod Šplevto daleč
najlepši razgled v Julijcih.
Spust v dolino je le še
formalnost, saj skoraj polovico poti poteka po lepem melišču in stvar gre tako
hitreje. Tudi tukaj pot lepo uhojena, tako da ni nobenih težav. Ko prideva v
dolino, se je bilo potrebno le še sprehoditi do avta, sledil je še postanek pri
Dolfetu in pot nazaj v Ljubljano. Polona je ob koncu ture rekla, da sva
izkoristila super dan v hribih. Res je bilo lepo.
