Po dolgem času spet z očetom v hribe. Ker je poletja že skoraj konec, temperature niso več tako visoke, sem se odločil za malo daljšo turo. Cilj je bil Mangart. To je edini izmed višjih hribov v Sloveniji na keterem še nisem bil. Bila je želja in klic, da je potrebno še letos osvojiti. In ni šlo tudi brez tega, da sem pot nekoliko zakopliciral oz. da sem izbral tudi eno težjih ferat v naših hribih – Via della Vita, ki te pripelje do bivaka Tarvisio.
Štartala sva ob 5.30 zjutraj iz Ljubljana vse do Belopeških jezer, kjer sva pustila avto in krenila do vznožja ferate. Že sam začetek ferate je kar težak, vendar je vse skozi ferata dobro varovana in do vrha ni bilo kakšnih večjih težav. Na nekaterih mestih sva se za vsak slučaj še samozavarovala. Ob 10.30 sva bila na bivaku Tarvisio, od koder je prelep razgled na sosednji Jalovec. Pomalcava in pot naju vodi naprej proti Mangartu. Prvi del poti na Mali Mangart in potem naprej je zelo slabo označen, kar je posledica dejstva da je bila ta pot kar nekaj časa uradno zaprta. No, če dobro pomislim, je ta pot sedaj speljana drugače in so oznake na tej poti že zelo zbledele. Že ko se začneš približevat Mangartu, se potem priključiš na označeno slovensko pot, ki te na Mangart pripelje iz doline Koritnice, čeprav je v zemljevidih ta pot splejana nekako drugače.
Nič zato, malo bolj sva se morala pomatrati in po malo več kot 6-ih urah sva bila na vrhu Mangarta. Ko sva se ozrla nazaj sva ugotovila, da sva že veliko prehodila in da tudi pot nazaj v dolino ne bo enostavna. Po krajšem premoru sva se spustila najprej do Mangartskega sedla po normalni poti potem pa mimo bivaka Nogara nazaj v dolino Belopeških jezer. Na poti v dolino nama je že zmanjkalo vode in k sreči sva jo našla pri bivaku in si tako napolnila prazni flaši. Tako je bila pot v dolino vsaj malce lažja. V dolino prideva malo po 16.00 uri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar