Že lansko leto sem si želel prečkati Pohorje, vendar je bilo vreme za vikende v mesecu septembru žal preslabo, da bi lahko projekt izpeljal v dveh dneh. Sicer je bila opcija tudi v juliju in avgustu, a je bilo takrat prevroče. Ker je vreme letos zares dobro, sem se odločil, da to storim prvi vikend septembra. Odločitev ni bila slaba.
Plan je bil sledeč: V nedeljo zjutraj ob 8.00 uri štartati iz pred Habakuka, nadaljevati pot mimo Areha, Rogle in Lovrenških jezer vse do Ribniške koče, kjer bi prespal. Potem pa pot nadaljevati v ponedeljek zjutraj mimo smučišča Kope, koče pod Kremžarjevim vrhom in Potoškega vrha vse do Dravograda, kamor bi mogel prispeti do 14.40 ure, da bi ujel vlak za Maribor.
Štartal sem točno ob 8.00 uri zjutraj in nadaljeval pot po vrhu Pohorja in po dobrih dveh urah sem že bil na Arehu, brez postanka nadaljeval pot proti Rogli mino stare Galžute. Po dobri uri hoje se nekaj zalomi. Kar naenkrat sem ugotovil, da nisem več na pravi poti proti Glažuti in tudi markacij ni bilo več. Kot sem kasneje ugotovil, sem na enem izmed razcepov na poti zgrešil, prepričan pa sem tudi, da so bile markacije slabo označene. Potem nekako najdem neko gozdno pot in ji sledim, kaj kmalu pa ugotovim, da gre preveč proti vzhodu, kar ni bilo najbolje. Žal je bilo tisto območje tudi malo bolj močvirnato, zato sem moral paziti in po skoraj uri hoje pridem na označeno pot, ki me kasneje pripelje do križišča, kjer je bilo označeno da je do doma na Osankarci še 15 minut. Hitro ugotovim, da sem kar precej zgrešil začrtovano pot. Nič zato, priključim se na pot, ki je posvečena padlemu Pohorskemu bataljonu in pod dobri uri hoje pridem na original pot pri treh žebljih. Pot nadaljujem proti Rogli, ki pa se vleče in vleče. Do koče na Pesku je skoraj tri ure hoje. Postanka skoraj da nisem imel, saj je bilo do Ribniške koče še kar daleč. Pot nadaljujem mimo smučišča Rogla vse do Lovrenških jezer in naprej do Ribniške koče, kamor pridem ob 18.30 uri.
Obvezni topli obrok, klepet z domačini, gledanje TV in počitek. Pred mano je bilo še približno 1/3 poti do Dravograda. Zjutraj štartam ob 8.00 uri. Izračunam si, da bom potreboval do Dravogarda približno 6 ur hoje. Pot me vodi najprej mimo smučišča Kope in po dobrih treh urah hoje pridem do zadnje koče na poti pod Kremžarjevim vrhom. Kratek počitek in navodilo oskrbnika, kje se naj držim poti naprej do Dravograda. Moram priznati, da je bila ta pot naprej najtežji del poti, predvsem zaradi razgibanega terena in pa lovljenja markacij, ki so bile na nekaterih mestih zares slabo označene. Po malo več kot treh urah hoje zagledam Dravograd. Potrebno se je bilo samo še spustiti do železniške postaje, ki sem jo opazoval pri spustu. Odhod vlaka, pa se je tudi že bližal, tako da sem moral pohiteti. Na železniško postajo pridem 10 minut pred odhodom vlaka. Zmatran in zadovoljen, da mi je uspelo. Bolečine v nogah pa zgodba zase.
Že lansko leto sem si želel prečkati Pohorje, vendar je bilo vreme za vikende v mesecu septembru žal preslabo, da bi lahko projekt izpeljal v dveh dneh. Sicer je bila opcija tudi v juliju in avgustu, a je bilo takrat prevroče. Ker je vreme letos zares dobro, sem se odločil, da to storim prvi vikend septembra. Odločitev ni bila slaba.
Plan je bil sledeč: V nedeljo zjutraj ob 8.00 uri štartati iz pred Habakuka, nadaljevati pot mimo Areha, Rogle in Lovrenških jezer vse do Ribniške koče, kjer bi prespal. Potem pa pot nadaljevati v ponedeljek zjutraj mimo smučišča Kope, koče pod Kremžarjevim vrhom in Potoškega vrha vse do Dravograda, kamor bi mogel prispeti do 14.40 ure, da bi ujel vlak za Maribor.
Štartal sem točno ob 8.00 uri zjutraj in nadaljeval pot po vrhu Pohorja in po dobrih dveh urah sem že bil na Arehu, brez postanka nadaljeval pot proti Rogli mino stare Galžute. Po dobri uri hoje se nekaj zalomi. Kar naenkrat sem ugotovil, da nisem več na pravi poti proti Glažuti in tudi markacij ni bilo več. Kot sem kasneje ugotovil, sem na enem izmed razcepov na poti zgrešil, prepričan pa sem tudi, da so bile markacije slabo označene. Potem nekako najdem neko gozdno pot in ji sledim, kaj kmalu pa ugotovim, da gre preveč proti vzhodu, kar ni bilo najbolje. Žal je bilo tisto območje tudi malo bolj močvirnato, zato sem moral paziti in po skoraj uri hoje pridem na označeno pot, ki me kasneje pripelje do križišča, kjer je bilo označeno da je do doma na Osankarci še 15 minut. Hitro ugotovim, da sem kar precej zgrešil začrtovano pot. Nič zato, priključim se na pot, ki je posvečena padlemu Pohorskemu bataljonu in pod dobri uri hoje pridem na original pot pri treh žebljih. Pot nadaljujem proti Rogli, ki pa se vleče in vleče. Do koče na Pesku je skoraj tri ure hoje. Postanka skoraj da nisem imel, saj je bilo do Ribniške koče še kar daleč. Pot nadaljujem mimo smučišča Rogla vse do Lovrenških jezer in naprej do Ribniške koče, kamor pridem ob 18.30 uri.
Obvezni topli obrok, klepet z domačini, gledanje TV in počitek. Pred mano je bilo še približno 1/3 poti do Dravograda. Zjutraj štartam ob 8.00 uri. Izračunam si, da bom potreboval do Dravogarda približno 6 ur hoje. Pot me vodi najprej mimo smučišča Kope in po dobrih treh urah hoje pridem do zadnje koče na poti pod Kremžarjevim vrhom. Kratek počitek in navodilo oskrbnika, kje se naj držim poti naprej do Dravograda. Moram priznati, da je bila ta pot naprej najtežji del poti, predvsem zaradi razgibanega terena in pa lovljenja markacij, ki so bile na nekaterih mestih zares slabo označene. Po malo več kot treh urah hoje zagledam Dravograd. Potrebno se je bilo samo še spustiti do železniške postaje, ki sem jo opazoval pri spustu. Odhod vlaka, pa se je tudi že bližal, tako da sem moral pohiteti. Na železniško postajo pridem 10 minut pred odhodom vlaka. Zmatran in zadovoljen, da mi je uspelo. Bolečine v nogah pa zgodba zase.
Ni komentarjev:
Objavite komentar