Tradicionalna, a vedno drugačna. Da se odpravljamo v Paklenico se je vedelo že kakšen teden vnaprej, edini problem je bilo čakanje na vremensko napoved. Le ta se je spereminjala iz dneva v dan. Naposled se na četrtkovem sestanku le odločimo, da se odpravimo proti Paklenici. Potrebne so bile samo še uskladitve kdo gre s kom. V zadnjem trenutku Paklo odpove Kekec in na koncu sva se na pot proti Starigradu odpravila sama z Janjo. K sreči sva šla v petek dovolj zgodaj, da na cestah ni bilo gneče in da sva lahko še v miru našla prostor za šotor in tega pred trdo temo tudi postavila.
V Paklenici so nas čakali že Tina, Nina, Floki in Primož, takoj za nama pa so začeli kapljati še ostali. Zjutraj smo bili v kampu Peko vsi kompletni. Vreme je bilo naravnost odlično, obvezen obilni zajtrk in priprave na odhod v kanjon. Tisti dan sem bil dogovorjen najprej z Janjo v dopoldanskem času, popoldne pa če bo le čas, pa sva se zmenila z Jano, da splezava nekaj resnega. Zakompliciralo se je že na začetku, saj je bila v smereh, katere sva želela plezati z Janjo velikanska gužva. Na koncu sva se odločila da splezava nenavrtano smer, pri tem pa si pomagala z matulji, ki nama jih je posodil Primož.
Smer se je imenovala Desno od Sjevernog raza. Za celotno smer sva potrebovala približno dve uri. Ko sva sestopila proti kanjonu, sem bil z mislimi že pri naslednji smerki z Jano, vendar pa mi Jana sporoči, da se je tudi pri njej in Tini zavleklo, tako da s plezanjem še ene smerke ni bilo nič. Ker ni bilo nič kaj drugega za početi, sva šla z Janjo frikat.
Nedeljo sem imel že vnaprej rezervirano za treking po osrednjem delu Velebita in naskok na njegov najvišji vrh – Vaganski vrh, ki meri 1757m. Zbudil sem se malo pred ostalimi in bil med prvimi v kanjonu. Čakal me je kar naporen dan, saj sem izračunal, da bom za celoten treking porabil približno 8-10 ur. Pot me je vodila najprej po kanjonu vse do koče Paklenica, ki je osrednja in glavna koča v nacionalnem parku. Od tod naprej pa sem se odločil za krožno turo: Planinski dom Paklenica – Buljma – mimo Debelega brda (1495m) – Pl. dom Struge – Babin Dolac – Babino jezero – Babin vrh (1723m) – Vaganski vrh – nazaj do koče Paklenica.
V osrednji kanjon sem prišel približno ob 17.00 uri, ko so nekateri naši že končali s plezanjem. Sledila je še vožnja v kamp in priprave na večerjo in kasnejše druženje ob kitari in petju. Vse skupaj se je zavleklo pozno v noč, posledice pa so bile vidne še zjutraj. Načrtovane smo imel sicer vzpone, vendar smo jih zaradi oblačnega vremena spremenili in se odpravili s Črtom v smer za Naše bivše djevojke. Črt se je usmilil Tarzana in mu obljubil, da ga bo peljal v eno lažjo smer. In ker sem bil tisto jutro malce bolj utrujen, sva se z Đanezijem odločila da greva zraven, da bo vse skupaj izgledalo bolj zabavno. Na koncu se nam pridružita še Jana in Tina. Veliko je bilo smeha, vmes nas je še dvakrat zalilo, na koncu smeri, pa je začelo kar resno deževati.
Kljub vsemu smo se imeli lepo, pohiteli smo še do kampa, da smo pospravili premočene šotore in ostale stvari. Počasi smo se odpravili še na kosilo in sledila je pot domov. Glede na to, da je bil podaljšan vikend, se je to poznalo tudi na cestah. V Ljubljano sem prispel ob 21.00 uri.
Tradicionalna, a vedno drugačna. Da se odpravljamo v Paklenico se je vedelo že kakšen teden vnaprej, edini problem je bilo čakanje na vremensko napoved. Le ta se je spereminjala iz dneva v dan. Naposled se na četrtkovem sestanku le odločimo, da se odpravimo proti Paklenici. Potrebne so bile samo še uskladitve kdo gre s kom. V zadnjem trenutku Paklo odpove Kekec in na koncu sva se na pot proti Starigradu odpravila sama z Janjo. K sreči sva šla v petek dovolj zgodaj, da na cestah ni bilo gneče in da sva lahko še v miru našla prostor za šotor in tega pred trdo temo tudi postavila.
V Paklenici so nas čakali že Tina, Nina, Floki in Primož, takoj za nama pa so začeli kapljati še ostali. Zjutraj smo bili v kampu Peko vsi kompletni. Vreme je bilo naravnost odlično, obvezen obilni zajtrk in priprave na odhod v kanjon. Tisti dan sem bil dogovorjen najprej z Janjo v dopoldanskem času, popoldne pa če bo le čas, pa sva se zmenila z Jano, da splezava nekaj resnega. Zakompliciralo se je že na začetku, saj je bila v smereh, katere sva želela plezati z Janjo velikanska gužva. Na koncu sva se odločila da splezava nenavrtano smer, pri tem pa si pomagala z matulji, ki nama jih je posodil Primož.
Smer se je imenovala Desno od Sjevernog raza. Za celotno smer sva potrebovala približno dve uri. Ko sva sestopila proti kanjonu, sem bil z mislimi že pri naslednji smerki z Jano, vendar pa mi Jana sporoči, da se je tudi pri njej in Tini zavleklo, tako da s plezanjem še ene smerke ni bilo nič. Ker ni bilo nič kaj drugega za početi, sva šla z Janjo frikat.
Nedeljo sem imel že vnaprej rezervirano za treking po osrednjem delu Velebita in naskok na njegov najvišji vrh – Vaganski vrh, ki meri 1757m. Zbudil sem se malo pred ostalimi in bil med prvimi v kanjonu. Čakal me je kar naporen dan, saj sem izračunal, da bom za celoten treking porabil približno 8-10 ur. Pot me je vodila najprej po kanjonu vse do koče Paklenica, ki je osrednja in glavna koča v nacionalnem parku. Od tod naprej pa sem se odločil za krožno turo: Planinski dom Paklenica – Buljma – mimo Debelega brda (1495m) – Pl. dom Struge – Babin Dolac – Babino jezero – Babin vrh (1723m) – Vaganski vrh – nazaj do koče Paklenica.
V osrednji kanjon sem prišel približno ob 17.00 uri, ko so nekateri naši že končali s plezanjem. Sledila je še vožnja v kamp in priprave na večerjo in kasnejše druženje ob kitari in petju. Vse skupaj se je zavleklo pozno v noč, posledice pa so bile vidne še zjutraj. Načrtovane smo imel sicer vzpone, vendar smo jih zaradi oblačnega vremena spremenili in se odpravili s Črtom v smer za Naše bivše djevojke. Črt se je usmilil Tarzana in mu obljubil, da ga bo peljal v eno lažjo smer. In ker sem bil tisto jutro malce bolj utrujen, sva se z Đanezijem odločila da greva zraven, da bo vse skupaj izgledalo bolj zabavno. Na koncu se nam pridružita še Jana in Tina. Veliko je bilo smeha, vmes nas je še dvakrat zalilo, na koncu smeri, pa je začelo kar resno deževati.
Kljub vsemu smo se imeli lepo, pohiteli smo še do kampa, da smo pospravili premočene šotore in ostale stvari. Počasi smo se odpravili še na kosilo in sledila je pot domov. Glede na to, da je bil podaljšan vikend, se je to poznalo tudi na cestah. V Ljubljano sem prispel ob 21.00 uri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar