V soboto 09.02.2008 je bil zbor pred domom Dr. Klementa Juga v Lepeni ob 7.30 zjutraj. Iz Bovca smo štartali poleg mene še Petja, Janja in Jana. Zamudili smo približno 10 minut. Vendar je tudi drugi avto iz smeri Trente v katerem so bili Tine, Aleš, Helena, Barbara in Kekec prišel še kasneje. Ko smo pripravili vso opremo smo štartali najprej proti Krnskemu jezeru. Snega je bilo tudi v dolini nekaj centimetrov, tako, da so bile že v začetku vzpona potrebne tudi gamašne. Petja, Kekec, Aleš in Tine so imeli tudi turnosmučarsko opremo, saj je bil cilj spust iz Krna. Po dobri uri in pol smo prispeli v bližino Krnskega jezera in si na manjšem koncu sončne lege privoščili krajši počitek in malico. Zaradi zgodnje ure je bilo jezero še v senci. Jezero je bilo pokrito s tanko plastjo snega in kaj hitro smo ugotovili, da je pomrznjeno in smo ga tako lahko brez večjih težav tudi prečkali.
Pravi del poti se je šele začel. Sledil je vzpon, snega pa vedno več. Imeli smo tudi to smolo, da smo bili prvi, ki smo se po obilnem sneženju odpravili proti Krnu iz Lepene. Napredovali smo zelo počasi, saj je bila hoja na nekaterih deli zelo otežena. Vmes je sledil tudi krajši postanek, kjer nam je Aleš demonstriral, kako pogledamo kako plazovito je lahko pobočje po katerem hodimo. Ugotovili smo, da nevarnost plazov ni bila velika. Ves čas vzpona nas je spremljalo tudi sonce. Vse bolj smo pogledovali na uro in ugotovili, da s takšnim tempom ne bomo mogli osvojiti Krna, kajti še isti dan se je bilo potrebno spustiti nazaj v dolino. Odločitev je bila precej lahka. Naš cilj je postal Prag – Batogniško sedlo, ki leži na višini 2068m z njega pa čudovit razgled na okoliške hribe. Ob 14ih smo vsi stali na vrhu sedla. Le turno smučarska naveza (razen Tineta) je nadaljevala pot na Krn. Dogovorili smo se da se zopet dobimo ob Krnskem jezeru.
Na sedlu je pihal zmeren veter, tako da smo si lahko privoščili krajši počitek in sledil je nori spust v dolino. V dokaj hitrem tempu smo se spuščali proti jezeru, le Tinetu je turnosmučarski podvig delal nekaj težav. Priznati je pa treba, da je bil to njegov prvi. Ampak je tudi on z lahkoto prismučal do jezera. Na jezeru pa še toplo sonce in obvezeno slikanje. Turnosmučarske ekipe še ni bilo, sonce pa je že počasi mahalo v slovo. Del ekipe se je odpravil proti dolini, ostali pa so počakali na turne smučarje. Vsi skupaj smo bili v dolini, ko se je počasi mračilo. Sledila je še obilna večerja in prijetno druženje, ki pa se tokrat ni zavleklo. Drugi dan smo že smučali na Kaninu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar